12/05/2026
Legenda o zakladu
Roparskih vitezov Hertenberških že dolgo ni bilo več, a Marješčani so bili prepričani, da je na vrhu Jetrbenka, pod ruševinami stolpa zakopan zaklad grofov. Želeli so si ga polastiti, vendar se jim je bogastvo pred nosom zaradi pohlepa spremenilo v bridko razočaranje. O tem podvigu je Simon Jenko zapisal pesnitev z naslovom Zaklad.
„Zastavite urno roké!
Pod skalo leto-le ležé
velici, neizmerni zakladi:
Nezmerno rumen'ga zlatá,
in bel'ga nezmerno srebrá
v globoko zavarvani kadi.
Marija, ki srenja te ta
dobrotnico mílo spozná,
dans skaži se nam pomočnico,
pomagaj, da srečno iz tlá
zaklad se pripravi zlatá,
in damo ti v dar polovico“.
Tak kliče in prosi druhal
in ročniše v nedrije tal
lopate in krampe pritiska.
„Al slišite brenčat' zemljó?“
Še enkrat zastavi z močjó, –
zlato se rumeno zabliska.
„Le hitro okoli kadí
verzite vezila verví,
da v zemlji se teža omaja;
kopajte na vsako še stran,
da zdajci in zdajci na dan
napolnjena kad se primaja“.
So vse okopane straní,
kad majejo krepke vezí.
„Zdaj vprite, tišite, vlecite,
kar vsacemu moč pripustí!
Neplačano delo to ní,
saj veste, zakaj se potite!“
In hujše vsakter se opre,
in kad se zaziblje, zmaje,
se dvíga, se dvigne, se vstavi;
pa sila povikšana vsa
prisili na ravne jo tla,
in tamkej jo krepko postavi.
„Bedaci, neumneži mí!“
Zdaj cela druhal govorí,
„da stor'li smo tako obljubo!
Čemu bo Maríi zlato?
Čemu bo Devici srebro?
Molitev le vzame za ljubo“.
„Zatorej nar umniše bo,
če s srebrom med nami zlato
pravično bi se razdelilo –“.
Al groza! – zdaj tla se odpró,
kad z zlatom in srebrom požró,
delitve več treba ni bilo.
