KAJ IMAJO SKUPNEGA KONJI, SOL, SREČKO KOSOVEL IN IVO BOSCAROL? Vsi so tako ali drugače povezani s Šentjakobskim gledališčem Ljubljana. Po prvi svetovni vojni je bil prav na štefanovo (26. decembra 1921), ko blagoslovijo konje in sol,kot zapuščina Gospodarsko naprednega društva za šentjakobski okraj, ustanovljen Šentjakobski oder. Verjetno najstarejše še delujoče amatersko gledališče v Evropi so ustanovili nekdanji čitalničarji in ga spremenili v repertoarno gledališče. V gostilni Pri Lozarju so takrat odigrali nekaj komičnih točk s petjem in glasbo. Jakoba, po kateri so poimenovali nekdanji Šentjakobski okraj, je Karlovška cesta zarezala v srednjeveško obzidje mesta. Podrli so krčmo, kamor je svoje čase hodil naš najbolj opevani pesnik France Prešeren, saj je stanoval v eni izmed sosednjih hiš. Prav v času, ko so stare čitalnice začele propadati, je bil tu ustanovljen Dramatski odsek kulturnega društva za Šentjakobski okraj. Težko bi našli šolarja, ki se mu ne toži po brezskrbnem počitniškem času. Na zamerimo mu, če slučajno vzklikne: Oh, ta usrana šola! Ali veste, da so tako v začetku 19. stoletja stari Ljubljančani poimenovali hišo na Gornjem trgu, ob cerkvici sv. V tamkajšnjem otroškem zavetišču je v naročju otroškega joka in plenic svoje prve igre uprizarjal Šentjakobski oder. Izraz Šentjakob je sčasoma izgubil krajevni pomen in je postal skoraj sinonim za Šentjakobsko gledališče, saj so se nekdanji mestni okraji ob širitvi mesta zlili v celoto. Pa tudi imena ulic se spreminjajo. Ali ste se morda kdaj vprašali, po kom so poimenovali Eipprivo ulico v Trnovem? - Nosi ime heroja Ernesta Eyppra, nekdanjega člana Šentjakobskega gledališča, ki je padel kot talec.
Šentjakobsko gledališče je doživljalo več vzponov in padcev: leta 1922 je prevzel mesto režiserja Milan Skrbinšek in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca. Pod njegovim vodstvom so uprizorili skoraj vsega Cankarja na tem odru in upravičeno je Stano Kosovel, potem ko si je ogledal Kralja na Betajnovi, v časopisu Jutro, 25. 4. 1925,zapisal: Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni. Istega leta je na šentjakobskem odru tudi sam nastopil na recitacijskem večeru. Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umetnik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje.
Šentjakobski oder se je v sezoni 1932/33 preselil v Mestni dom, kjer domuje še danes. To živahno gledališče je utihnilo samo v času 2. svetovne vojne, ko so italijanski okupatorji porušili oder in ostale prostore spremenili v spalnice za svoje vojake. Po vojni so obnovili oder in gledališče je dobilo polpoklicni status. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih, ob svojem igralskem delu pa so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila. Drugi igralci so za odigrane predstave prejemali skromen honorar. V 50-letih je bilo zanimanje za gledališke predstave tako močno, da igralci tega gledališča niso imeli prostora, da bi si ogledali predstave svojih kolegov. V zapisniku upravnega odbora gledališča beremo: Igralci, ki se udeležujejo predstav, največkrat nimajo kam sesti, ker so običajno predstave razprodane. Zato so primorani stati ob vratih ali pa si pravočasno priskrbeti oz. kupiti vstopnico. Zato upravni odbor sklene, da bo pri vsaki predstavi igralcem na razpolago 5 brezplačnih sedežev. Pomemben del za spoznavanje kulturne dediščine, zlasti za spoznavanje družabnega življenja Ljubljane in širšega slovenskega prostora od 1. pol. 20. stoletja do danes, je arhiv Šentjakobskega gledališča. Tu je shranjenega ogromno dragocenega slikovnega gradiva znanih večletnih uradnih fotografov Šentjakobskega gledališča: mednarodnega mojstra fotografije, Vlastje Simončiča, priznanega umetniškega fotografa Tihomirja Pinterja, med študijem je bil umetniški fotograf tudi Ivo Boscarol. Kljub vse bolj neprijaznim časom za prostovoljne ljubiteljske dejavnosti, Šentjakobsko gledališče Ljubljana vztraja pri svojem poslanstvu. V svoje vrste leto za letom sprejemamo številne nove, predvsem mlajše člane. Ta dejavnost jim nudi raznolike možnosti za aktivno in kakovostno preživljanje prostega časa, mnogim pa pomeni tudi prve ustvarjalne korake na njihovi kasnejši poklicni poti. Bilo bi premalo prstov na obeh rokah, če bi hoteli našteti vse izjemne gledališke ustvarjalce, ki so zrasli prav iz šentjakobskih vrst, naj jih omenimo le nekaj: Stane Sever, Mira Danilova, Fran Milčinski-Ježek, Rudi Kosmač, Bine Matoh, Dragica Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak, Jurij Zrnec idr.. Programsko je bilo Šentjakobsko gledališče vedno naravnano v bolj lahkotne, komedijske vsebine, k predstavam za otroke in mladino ter predvsem zadnje čase tudi k projektom, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne najdejo prostora v drugih gledališčih. Bili smo tudi eni prvih, ki so se upali spoprijeti s tako zahtevnim žanrom, kot je muzikal. Da so bile te odločitve pravilne, kaže nekaj izjemno uspešnih tovrstnih uprizoritev v zadnjih letih. Od nekdaj je bil to gledališče stičišče generacij, apolitično svetišče boginje Talije. Doživljalo je vzpone in padce, večkrat so mu strigli peruti ali ga hoteli preprosto ukiniti, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih, nazadnje pa v zadnjem desetletju. Držimo pesti, da bo blagoslov ob ustanovitvi tega gledališča prinesel zrno soli tistim, ki stavijo na šentjakobskega konja. Danes je ŠGL organizirano kot prostovoljno društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Njegov glavni financer je MOL. Redno sodeluje z JSKD in ZKD Ljubljana. Nekakšno posebnost med sebi enakimi ŠGL predstavlja zaradi profesionalne uprave ter abonmajskega načina delovanja. Običajno na sezono pripravimo 5-6 premier, katerih ponovitve si doma in na gostovanjih na leto ogleda več kot 20.000 gledalcev. Gledališče in posamezni člani so v svojem 100-letnem delovanju prejeli ogromno nagrad na regijskem, državnem in mednarodnem nivoju. Srečni in ponosni smo, da lahko nadaljujemo bogato tradicijo staroste med slovenskimi ljubiteljskimi gledališči in svojo ljubezen do odrskih desk delimo z vami. Vstopite v našo Neskončno igro, ne bo vam žal! Katarina Batagelj
