Teater Tivoli

24/04/2026

36.MARULIĆEVI DANI, HNK SPLIT
GOSPODA GLEMBAJEVI, REDATELJ/REŽISER IVICA IvIvica Buljan
»JEDER ZEIT IHRE KUNST« - PREMA GLEMBAJevima

Svaka familija nosi svoje prokletstvo. Što je familija veća, starija i jača, njezino prokletstvo je jače transponirano. Kao da se aktivira kad ga jedan član uzdrma te tada kreče put bez povratka za sve članove obitelji. Automatski odmotava i podsjeća na stare grijehe i zamjere prenoseći ih na sljedeću generaciju. I ta od njih ne može pobjeći. »Pacta cm diabolo sunt servanda.« To moraju ispuniti potomci, htjeli to ili ne, suočeni sa svojim precima. Prema Tolstoju, parafraza bi bila: Velike i moćne obitelji uvijek su iste ali svaka je prokleta na svoj način.

Klasični dramski luk nudi hiperbolu koji skicira stanje raspada moćnih obiteljskih zajednica. Bez njihovog raspadanja nema dramskog luka, postoji samo linija života, možda fragmentarni kolaž obiteljskih tableaux vivantes. Raspad omogućuje dramski luk. Taj rasplet nakon dramskog vrhunca. Neposredno nakon vrhunca moći obitelji, upravo kada se ta više ni ne pita odakle je sva njezina moć, bogatstvo i utjecaj. Kada sve te stvari postanu same po sebi razumljive. Upravo kada osjete da se mogu igrati s drugima poput malih lokalnih bogova, tada dolazi do generacijske točke prijeloma, kada ih hubris stjera u rasplet vlastite drame.

Antički Atreidi, srednjovjekovni Plantageneti, realistički Karamazovi te moderni Glembajevi isti su znak jednakog ponašanja. Obiteljski albumi jedne civilizacije. Ispreplitanje prijevara i zločina koji su ih ustoličili također će ih pokopati. Nesposobni vidjeti novo doba, a kamoli prilagoditi se, oni, uvijereni u svoju moć, pokopani su novim vremenom. Njihovi "O tempora, o mores" su tempi passati. Jer iza njih već dolazi nova moćna obitelj, čija će krajnja svrha biti isti ovaj slom. Ovdje, negdje među nama, još uvijek postoje art-nouveau Windsori sa otoka i post-modernistička američka Kennedy family, ali oni su još uvijek živi i još se uvijek pomalo pišu, još su samo drame u nastajanju.
Miroslav Krleža, hrvatski dramatičar velikog opsega, koji traje preko 60 godina, stavio je hrvatski jezik na svjetsku kartu nesreća velikih obitelji. I time Hrvatima dodijelio status velike nacije. Koja ima svoju veliku obiteljsku dramu. Freska njezinog vlastitog povijesnog uspona i pada. Uklesanu u svoj prostor i svoje vrijeme. Svaka velika obiteljska drama treba vremensku komponentu. Glembajevi je uzurpiraju od prosvjetiteljstva Marije Terezije do one noći 1913. kada se njihov svijet prekida. U toj noći gdje se susreću Ibsen i Sofokles, Freud i Isus Krist, Munch i Holbein, otac i sin, svetica i bludnica. Ljetna noć, njezina 4 dramatična sata, u kojima završavaju njihova stoljeća.

Ovu ljetnu noć, smo u proljetnoj travanjskoj večeri 2026. godine, gotovo 100 godina nakon nastanka, gledali na Marulićevim danima u Hrvatskom narodnom kazalištu u Splitu. I to na bugarskom jeziku, u izvedbi Nacionalnog bugarskog kazališta Ivan Vazov iz Sofije u režiji redatelja Ivice Buljana. Naravno, nije slučajno da je Ivica Buljan odlučio postaviti Krležu izvan granica hrvatskog jezika. Ivica Buljan intenzivno osjeća i poznaje moć Krležinih Glembaja i njihove građanske Die Entourage. Tih raspršenih lokalnih novčanih moćnika koji djeluju od Marseillea do Indije, a žive upravo ovdje negdje između. Svatko od nas u nekom trenutku susreće svog Glembaja. Jedino je važno prepoznajemo li ga. Stoga ih se može hrabro smjestiti bilo gdje između. S povijesno neopterećenim i svježim ansamblom, Ivica Buljan odigrao je kartu potpuno autonomno suverenog, originalnog i hrabrog čitanja Gospode Glembaj. Što si može priuštiti samo zato što ih poznaje do srži. Oni su njegova alter ego obitelj. On s njima raspravlja, dokazuje im se, raspoznaje ih iznova, razotkriva i postavlja na njihova nova mjesta. Oni žive s njim. (Po)stoje. Lucidno ih premješta i pomiče u vremenima i stanjima. Oni su s njim potpuno njegovi, barem u onih 180 minuta koliko traju. Ovaj put, on rastvara topografiju Austro-Ugarske u topografiju Balkana. Gdje i moderna gospodska digitalna krv ključa u kotlu mašinerije nasilja i plaćeničke trgovine. U skladu sa zahtjevima vremena, samo pod novim brendom – sjajnim GG logotipom. Slavenski jaz između djelovanja i privida je očit, jer ovdje grabežljivci lutaju, režeći, sikćući, pljujući i puzeći po rubovima spoznaje, odjeveni u dizajnerski potpisane kože drevnih zvijeri. Niz uzastopnih dvoboja ranjava svakog od njih. Svaki zabija svoje očnjake u drugoga. Neki brzo krvare, drugi sporije. Buržoazija, koja se izvukla iz šume, vraća se na njezine obronke. Nema spasa. Ni svetica ni bludnica ga više ne mogu ponuditi. Koje su ionako u stanju vječnih promjena kostima, uloga i ljubavnika. Nitko od njih neće izaći iz ove šume živ ili neozlijeđen. Njihov usamljeni put završava u sjeni čempresa. Obitelj Glembaj već je ustupila mjesto drugoj obitelji u nastajanju i njenom budućem prokletstvu. U slovenskom jeziku ta obitelj još nije progovorila. Možda smo premaleni i za veliko obiteljsko prokletstvo.

SLOVENSKO:

»JEDER ZEIT IHRE KUNST« - PROSTO PO GLEMBAJih.

Vsaka familija nosi svoje prekletstvo. Čim večja, starejša in močnejša je, tem bolj je njeno prekletstvo transponirano. Kot da se sproži, ko ga nek družinski član predrami in nato za nobenega člana familije ni več povratka. Samodejno odmotava ter priklicuje stare grehe in zamere ter jih odmerja v naslednjo generacijo. Za katero ni več pobega. »Pacta cm diabolo sunt servanda.« Oddelati jo morajo potomci, hočeš nočeš, soočeni s svojimi predniki. Po Tolstoju parafrazirano: Velike in močne familije so zmeraj iste, preklete pa so vsaka po svoje.

Klasični dramski lok nudi hiperbolo ponazoritvi stanja razpada mogočnih družinskih skupnosti. Brez razpada ni dramskega loka, zgolj linija življenja, mogoče fragmentarni kolaž družinskih tableaux vivantes. Razpad omogoči dramski lok. Tisti razplet po dramskem vrhu. Tik za vrhuncem moči familije, ravno ko se ta več ne sprašuje od kje je prišla vsa ta njena moč, bogastvo in vpliv. Ko to postanejo samoumevnosti. Ravno ko se jim zazdi, da se lahko poigravajo z drugimi kot mali lokalni bogovi, takrat pride do generacijske točke preloma, takrat jih hubris prevali v razplet.

Antični Atridi, srednjeveški Plantageneti, realistični Karamazovi in moderni Glembaji so isti znak enakega ravnanja. Družinski albumi neke civilizacije. Preplet prevar in zločinov, ki jih je ustoličil, jih bo tudi pokopal. Nezmožni uvida nove dobe, kaj šele prilagoditve, jih zaverovane v svojo moč, novi čas pokoplje. Njihovi »O tempora, o mores« so tempi passati. Ker za njimi že prihaja nova močna familija, katere ultimativni namen bo ta isti propad. Tu nekje zdaj med nami so še art nouveau otoški Windsorji ter post-modernistični ameriški Kennedy family, ampak oni trenutno še živijo in se še malo izpisujejo, so še zgolj drame v nastajanju.

Miroslav Krleža, hrvaški dramatik velikega razpona, ki seže skozi več kot 60 let, je postavil hrvaški jezik na zemljevid nesreč velikih familij. In s tem podelil Hrvatom status velike nacije. Ki ima svojo lastno veliko družinsko dramo. Fresko njenega samosvojega zgodovinskega vzpona in padca. Vklesano v svoj prostor in čas. Vsaka velika družinska drama potrebuje časovno komponento. Glembajevi jo uzurpirajo od razsvetljenstva Marije Terezije do tiste noči leta 1913, ko se njihov svet prekine. V tisti noči kjer se srečajo Ibsen in Sofokles, Freud in Jezus Kristus, Munch in Holbein, oče in sin, svetnica in kurba. Poletna noč, njene 4 dramske ure, v kateri se končajo njihova stoletja.
To poletno noč smo na pomladni aprilski večer leta 2026, s skorajda 100 letnim odmikom od nastanka, gledali na Marulićevih dnevih v HNK Split. In to na bolgarskem jeziku, v izvedbi nacionalnega bolgarskega teatra Ivan Vazov iz Sofije pod taktirko režiserja Ivice Buljana. Seveda ni slučaj, da se je Ivica Buljan odločil uprizoriti Krležo izven meja hrvaškega jezika. Ivica Buljan intenzivno čuti in pozna moč Krležinih Glembajev in njihove buržoazne Die Entourage. Teh razpršenih lokalnih denarnih mogotcev, ki delujejo od Marseilla do Indije in bivajo ravno tu nekje vmes. Vsak od nas nekoč nekje sreča svojega Glembaja. Pomembno je samo ali se ga prepozna. Zato se jih lahko s pogumom postavi kamorkoli vmes.
Ivica Buljan je s historično neobremenjenim in svežim ansamblom zaigral na karto popolno avtonomnega, samosvojega in hrabrega branja Glembajevih. Kar si lahko privošči samo zato, ker jih do obisti pozna. Njegova alter ego familija so. Z njimi razglablja, se jim dokazuje, jih vedno znova prepoznava, razkrinkava ter postavlja na njihova nova mesta. Z njim živijo. O(b)stajajo. Lucidno jih premešča ter izmešča v čase in stanja. Popolnoma njegovi so, vsaj tistih 180 minut ko trajajo. Tokrat topografijo Avstro-ogrske razblinja v topografijo Balkana. Kjer se sodobna gosposka digitalna kri ravno tako kali v kotlu mašinerije nasilja in mešetarstva. V skladu z zahtevo časa, zgolj pod novim brandom – svetlečim logom GG. Slovanski prepad med delovanjem in izgledom je očiten, saj se tu sprehajajo predatorji ki renčijo, sikajo, pljuvajo ter se plazijo na obronkih spoznanja odeti v dizajnersko podpisanih kožah starih zveri. Serija zaporednih dvobojev rani vsakega od njih. Vsak v drugega zasadi svoje čekane. Eni izkrvavijo hitro, drugim kri odteka počasneje. Buržoazija, ki je prilezla iz gozda, se vrača na njegove obronke. Odrešitve ni. Ne more je ponuditi več niti svetnica niti kurba. Ki sta tako ali tako v stanju večnih menjav kostumov, vlog ter ljubimcev. Nihče od njih več ne bo prišel živ oziroma neranjen iz tega gozda. Njihova samotna pot se sklene v senci cipres. Glembajevi so že predali mesto drugi familiji v nastajanju in njenemu bodočemu prekletstvu. V slovenskem jeziku ta familija še ni spregovorila. Morda pa smo premajhni tudi za veliko družinsko prekletstvo.

16/04/2026

SH*THOLES KRASNEGA NOVEGA SVETA

FILMA : ANATOMIE D'UNE CHUTE & ZONE OF INTEREST (OGLED NA VOYO PLATFORMI)

Sandra Hűller, izjemna igralka, ki svojo neznosno lahkost suverene interpretacije podaja v vsaj treh jezikih, v maternem nemškem ter vsaj še francoskem in angleškem, je leta 2023 v svojem 45 letu, skorajda simultano, ustvarila dve maestralni filmski vlogi. V filmih Anatomie d’une chute, režiserke Justine Triet in The Zone of Interest, režiserja Johnatana Glazerja, se bistvo prepleta ravno skozi večplastnost likov dveh žensk, ki ju upodablja.
Protagonistki filmov, pisateljica Sandra Voyter in gospodinja Hedwig Hőss, živita vsaka v svoji časovni in prostorski vzporedni resničnosti. V eskapizmu imenovanem pisanje oziroma vrt. V lastnih subjektivno in objektivno ustvarjenih pokrajinah. Kjer si poskušata zakriti fresko totalnega kadra na katerega se simultano izrisuje njuno življenje. Njuna dejanska vzporedna resničnost pa se morda odvija ravno ob kulisah koncentracijskega taborišča in gorskih rovt kamor sta obe doseljeni. In obe sprejemata to novo resničnost, te »Sh****les«, zgolj kot edino preostalo bivanjsko možnost. In je njun eskapizem zgolj projekcija.
Eksistencialistično filozofski; Pekel so drugi, “L’enfer c’est les autres.« ter Jeruzalemsko procesna B-analnost zla “Banality of Evil” vlečeta filmske rdeče niti. Rdeče obarvana so tudi ključna dejstva, ki ti dve ženski opominjajo na realnost drugega. Tri kaplje krvi na kočici padca in metaforično rdeče obarvan dim, ki se vali iz visokih dimnikov nad idiličnim vrtom, svojega novega Lebensrauma, ki ga obdeluje Frau Hőss v maniri razsvetljenstva “Il faut cultive du Jardin”. Tako je to z reki. Tam nekoč, nekje se iztrošijo. V svoji univerzalnosti. Postanejo postani in b-analni. In se zato več nujno ne izidejo. Na misel mi zato pride rek moje babi «Vse ima svoje meje.» Vsi imamo meje svojega sveta. Odvisno je le, kdo so, kje, do kam so postavljene in kdaj se iztrošijo.
A rek še ni zakon. Ne obvezuje. Zakon te sreča drugje. Pisateljico Sandro v sodni dvorani, kjer aktivno dokazuje nedolžnost svojega delovanja in ustvarjanja. Prepletanje fikcije in fakcije ni kaznivo. Ali pač, če se preveč prepleteta? Frau Hőss teh težav na obrobju Auschwitza nima. Ona deluje natanko v skladu z zakoni, ki so jih postavili kameradi njenega moža. Zakon mora biti enak za vse. Za vse enake, enako izničenje. Egalite kot standard pravičnosti. Naj ob uprizoritvi sodobno pravno-državnega, še vedno najboljšega od vseh svetov sveta, zgolj pri-(s)pomnimo, da so nacisti v svoji pravni državi sprejeli vrsto zakonov, s katerimi so legalizirali pregon, odvzem pravic in uničenje ljudi. «Recht muss sein!» Doesn't it? Natanko tako obdeluje svoj vrt Frau Hőss. Z andahtjo, po pravilih, šegah in navadah odličnost-nega vrtnarjenja. Skorajda brez napake. Disciplinirano in efektno posipa. Zato rože cvetijo rdeče. Tako kot se za rože spodobi. Njen edini strah je, da bi bila premeščena iz tega svojega novega krasnega sveta, ki si ga je ravno ustvarila. Da je ne bi vrnili v očitni lumpen-proletariat Sh****le njenega preteklega. Pa kaj potem, če se čez ograjo slišijo kriki in streli, pri njih doma zdaj končno popolnoma vse štima. Tudi če se kakšna stara gospa na obisku s tem ne strinja. Kaj pa ona ve. Ona je prala zavese njim, ki jih ima njena hči zdaj za ograjo. »Vsak ima svoje meje«.
Ne štima pa na gorski domačiji. Tam situacija eskalira in štrbunkne čez okno. Ob zvočnem motivu mizoginije pesmi PIMP na loopu, ki ga kot kontrapunkt prekinja interpretacija sinovega klavirskega preludija. Padec, ki odzvanja tako kot ta song in ki odpre vso panoramo intimne preteklosti, kot gorski venec v katerega je ukleščena pisateljica. Odvetnik ji takoj postreže s pravnim poukom: »I do not give a f**k what is reality. The trial is not about truth!« Resnica ne osvobaja, je ni. Razgalja in secira se zgolj njuna preteklost, ki prihaja po njeno prihodnost Kar je napisano ni nujno tudi udejanjeno. Ali pač? Slepega sina preludij preglasi mizoginizem na loopu. Raztopi krvave sledi v snegu znotraj razumnega dvoma. Kri na snegu je premočen efekt za črno beli film. V katerega se je v letu 2026 v filmu Rose že transformirala Sandra Hűller.

22/03/2026

UPRIZORITVE:
HLAPCI
SOVRAŽNIK LJUDSTVA
LOGOR/GOLGOTA

JUNAKI PROVINCIALNEGA ČASA

V začetku Anno Domini 2026 so se v tej regiji, ki se ji imena izreči skorajda ne sme, znotraj njenih institucionalnih gledaliških hiš zgodile tri dramske reči. Trije boji posameznika z družbo, trije vstajniki, stari vsaj 100 let in več. Zeitgeist ali programska eno-značnost?
Ogled vseh treh uprizoritev se lahko zazdi kot nekakšna pot od stare zaveze do priročnega katekizma aktivizma. Predvsem prvi dve v napovedani priredbi in tretja na pol poti.
Začenši pot s Hlapci, po Ivanu Cankarju, v režiji Jana Krmelja in produkciji SLG Celje, nadaljujoč s Sovražnikom ljudstva, po Henriku Ibsenu, v produkciji SNG Drama Ljubljana v režiji Ivice Buljana in ciljem v združeni uprizoritvi dram Logor & Golgota Miroslava Krleže, v režiji Nine Rajić Kranjac ter produkciji ZKM Zagreb.
Tri imena, trije junaki: StockMann, JerMan, KrisTijan so na svojem križevem potu. Eden je dokončno križan, en prekrižan in en, ki je vstal in obstal. O ženskah ni da bi govoril v tem ne onem času. Ženske so več ali manj funkcije, ki sledijo idealističnim naporom moških in jih pobirajo, ko ti padejo ali pa so vzrok njihovega dokončnega padca. Za ženske še ni prostora na agori, one pripadajo oikosu. Tudi sodobne priredbene uprizoritve jim ne ponudijo kaj dosti več kot to.
Slovenski Jerman, kot izrazit defetist, še vedno ne premore v svojem pasivnem boju nobene lastne oporne misli temveč ostaja na ravni pasivnega opazovalca/(po)snemalca ujet v pamflete, ki niso zrasli na njegovi njivi. In jih skozi poceni cinizem prodaja kot lastno modrost. Mislec, učitelj po profesiji, ponavlja misli drugih. V velikem obsegu in meri, a niti ene svoje ne. Četudi bi bila morda poniglava, bila bi njegova. Je morda to novodobna prekarna oblika hlapčevstva? Se je prikazovalo to na križevem potu JerMana? Ali je ta zgolj ujet v prodajanje globalne ideologije lokalcem, rešujoč z medijem kamere lokalne stvarne situacije na globalni medijski način? In zato biva nagrajen z nagrado za kratki film v Amsterdamu, ravno dovolj blizu Bruslja. Medtem ko za Cankarjevega JerMana ni milosti v družbi, saj bode zaradi svojih svetonazorov poslan na Goličavo, slovensko verzijo Golgote. Že Cankarjev JerMan ne zmore nič kaj drugega kot predati ideološke nazore v pasivni, nenasilni maniri pred-Gandhija in ne zmore upora z za boj pripravljenimi delavci, novodobni Hlapci pa se z delavstvom niti več ne ukvarjajo. Delavci, kaj je to? Ta popolna odtujenost od delavskega razreda postavlja novodobne Hlapce zgolj v medel avtorski koncept, ki ne zmore prenašati težišč drugam kot v eno, predvidljivo smer.
Na drugi strani celine skandinavski viking zdravnik Dr.StockMann deluje. Realizem v polni moči. Priredba v SNG Drama ga postavlja v neko malo mesto, ki bi ga v tej naši regiji lahko našli na zemljevidu kjerkoli vzdolž Jadranskega morja. Tu živi, deluje, skrbi za blaginjo sokrajanov Dr.Thomas. V svoji borbi za razkritje dejstev, ki lahko spremenijo potrošniško hedonistično dinamiko sokrajanov, je pripravljen zastaviti vse. Osrednji obračun je staro zavezni: Kajn & Abel, dva brata, v originalu starejši brat Peter Stockman, deluje kot Kajn in mlajši Dr. Thomas StockMann kot Abel. V priredbi je prvorojenstvo iz nekega razloga zamenjano in imamo mlajšega brata župana, ki poskuša z vsemi sredstvi zaustaviti in onemogočiti starejšemu, da bi razkril odkrita dejstva. Priredba Viktorja Ivančiča prenaša v veliki meri težišče same drame na moč in vlogo medijev v skupnosti. Župan, lokalni korumpirani šerif, brat Kajn, bije svojo bitko predvsem preko njih, med drugim skozi svojega PR ljubimca, nekakšne orkestracijske deklice za vse provincialnih manipulacij. Štirje jezdeci apokalipse napovedujejo družbeni in moralni razpad te samozadostne z-družbice. A očitno prijahajo zgolj do vrat vesti Dr.Thomasa. Ker ta ostaja trden v svojem prepričanju si pridobi Respect! tam kjer je le-ta posebej dragocen, v okviru svoje družine. Pokloni mu ga njegova hči Petra, ki je ime dobila verjetno ravno v čast stricu županu, aktivistična učiteljica, Jermanova kolegica z druge strani časa, v prostem času rezervna članica P***y Riot, ki v slogu Baader- Mainhoff akcije požge vir kontaminiranega zaslužka sokrajanov. Konec govoranc! Mission completed! The End!
Režiser Ivica Buljan vpelje v dramo farsičnost, če ne kar Monty Pythonovski princip, ki se prilega danemu trenutku razgaljenja vsesplošne mlakužnosti medijske aparature. Rajske terme, tipo scandinavian design, so priročna kulisa za dejanje stare zaveze. V kraj kjer aktivistični Agnus Dei Greta Thunberg, že v gozdu spokojno krmi krotke živalce, se kot lajtmotiv vpne prikazen Rusije, kot štartna pozicija od koder jezdijo nad naše malo mesto štirje jezdeci v Da-Da kostumih. Boj dobrega in zla se zgodi. Ne-Ne, Abel preizkušnjo preživi.
A v Zagrebu ne preživi KrisTijan. Njega čaka Golgota. Krleža je brutalen. Tu teče kri. Tudi tu se pojavi pred pribitjem na križ izdajstvo lastnega brata, tokrat ne po krvi, temveč brata v orožju. Pavel kot Kajn, izdajalski kamerad, si rešuje lastno kožo in za njo prodaja drugega brata Abela-Kristijana. Motivike štirih jezdecev apokalipse, oblast, glad, vojna, smrt, skozi katero plete Krleža križev pot do Golgote, v uprizoritvi tukaj-zdaj v Zagrebu ni zaznati v vsej gori atmosferskih pripomočkov s katero se obložijo protagonisti in kužni zrak zatiranja, ki ga vdihavajo akterji skupaj s publiko.
Sklepno dejanje v ZKM, ki prepleta vojake iz logora in delavce na križevem potu, bolj kot na Golgoto spominja na Gomoro, morebiti je to bil tudi namen, a tega zakaj zares je križan KrisTjan ne uspemo izvedeti. Vstajenje, Velika noč je pred vrati!

10/03/2026

323 Followers, 81 Following, 76 Posts

04/03/2026

Vstopnice so še na voljo na spletni strani Festival Ljubljana https://www.eventim.si/en/event/ljubljana-festival-3sestre-remix-krizanke-21301767/ ali eno uro pred začetkom predstave.
Vabljeni! 🙂✨

15/02/2026

15/02/2026

UPRIZORITEV OPERE ;
RICHARD WAGNER , TRiSTAN& IZOLDA
SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA
OGLED PREMIERA 5.2.2026

ODER SMRTI – WAGNER, WILSON, KLIČI DVOJNI W ZA SMRT

Leta 1992 v času maja, sem tu doma v Ljubljani, v letih, ki nosijo tisti grenko-sladki sufix -najst, ki ti kot čudežni napoj daje supermoči, vpila koncert, ki je zaznamoval moje življenje bolj kot sem si lahko sploh predstavljala tistega večera, ko mi je prijatelj hostesnik v Cankarjevem domu natrgal karto v spogledu da štekava kaj naju čaka. Koncert Les Negresses Vertes in njihov karizmatični pevec Hel(l)-no. Transformativen, poti nazaj od tu ni bilo več. Doživetje glasbe na ostrici in meji ludensa. Vsi v Gallusu smo bili Famille Heurese. In ravno ko so se približno uspeli zbrati vsi njihovi CD in smo celo poletje prepevali, da morja piti ne gre, je po dolgih vijugavih poteh od ust do ust prebranega, priromala vest o smrti umetnika. Hel-no odšel čez. Zdelo se je nemogoče, v tistem trenutku tudi nepreverljivo. A smrt je šla čez, globoko vznemirjeno me je vpeljala v dejstvo življenja, da se ta nekoč, nekje konča tudi ko skupaj rajamo par dni prej in se zdi da je sploh ni. V polni neranljivi najstniški moči je bila ta misel še toliko bolj temna, taka za odrinit stran. A je ostala. Kot tudi podoba Hel-na s klobukom slovesa v rokah in Zobi la Mouche na ustih, de moi faut s’mefier. V Ljubljani ga je že obletavala.
Po svoj delež pride smrt v Ljubljano ponovno v letu 1994, ko nedolgo po nastopu v Ljubljani odnese Kurt Cobaina.«Memento mori Ljubljana » se tu ne konča, zdi se da je nedavno doživel svoj crescendo.
Leta 2025 je v Ljubljani zadnjič ustvarjal drugi umetnik, mojster kontrastov luči in teme ter abstrahiranja fabule, Robert Wilson. Po naključju, pod premiso da naključij ni, je prišel sem postavljat svoje zadnje svetlobne reminiscence. V operi Tristan & Izolda, ki je zadnje delo umetnika Richarda Wagnerja. Wagner, ki piše to delo pod vtisom večno pesimističnega Schopenhauerja, po hobiju budista. Ljubljana tukaj in zdaj dobi nesmrtno postavitev opere, transponirano uprizoritev smrti ; Tristan & Izolda mitski par, ki se lahko združi samo v smrti, v glasbeni viziji Richarda Wagnerja, ki ju skozi glasbo v svojem lastnem približevanju smrti, spreminja v metafizično nerazrešeno hrepenenje čez mizansceno transformacije svetlobe v temo odhajajoči Robert Wilson.
Wagner postavlja v prvi plan hrepenenje, ki se ne zmore razrešiti v realnem svetu. V uverturi, ki jo zaznamuje Tristanov akord, prvi glasbeno zapisani cliff-hanger ki se ne razveže v kadenci do samega konca, pušča lebdeti nezaključenosti, v stalnem odlaganju razrešitve. Glasba teče proti času, ga ne ilustrira. Odlašanje kadence kot odlašanje klimaxa v harmoniji, ki ne pelje nikamor. Upočasnitev glasbe in giba je delovanje proti času. Pevci, v ne-gibu, vsi po vrsti velike pevske zveri, se z dramsko postavljenimi glasovi prebijajo skozi trnovitost partiture, ki jim ne olajšuje, temveč jih vse do zadnje note do zadnjega izdiha drži v napetosti še neizpetega. Želja, desire, hrepenenje, koprnenje je poganjalec, ki se boji svoje razrešitve saj le-to pomeni njen konec. Konec želje pa je konec vsega. Morda od tu ideja Samuela Becketta :« I can’t go on. I’ll go on.” Tesnobnost razrešitve, ujetost v napetosti je trajanje lepote. Odlašanje klimaxa kot v Tantri, ki prevzema dušo in telo v sočasnosti in poglablja povezanosti. Klimax to nepovratno konča. Robert Wilson postavlja prostor smrti kot prazen prostor. Scenografija v maniri njegove postavitve Les Negres (le-te niso zeleni), drami Jean Geneta, v Parizu leta 2014. Le da je tokrat njegov popolnoma prazen prostor izrazito prostor priprave na smrt. V ljubljanski uprizoritvi bi lahko celo neizkušen patolog precej nazorno postavil trenutek smrti umetnika. Saj od tu naprej uprizoritev postane ilustracija.
Gledališče samo je že od starih Grkov naprej predvsem priprava na smrt. Tokrat je Smrt v Ljubljani bližnja izkušnja, a nekako v metafiziki razrešitve več ne nosi občutka, da jo je treba odriniti stran temveč se zdi njen prazen prostor transformativno osvetljen. Spolnitev hrepenenja. Liebestod.

02/02/2026

A STREETCAR NAMED DESIRE, TENNESSEE WILLIAMS

TRAMVAJ ZVAN ČEŽNJA, PRODUKCIJA TEATER ULYSSES & BEOGRADSKO DRAMSKO POZORIŠTE, uprizoritev v MGL 1.2.2026

OD-ZVEZDENOST NA TRAMVAJU, BLANCHE NA POSTAJI PAR ASTRA AD ASPERA

Blanche DuBois – Sneguljčica iz gozda, izstopi v New Orelansu na postaji, imenovani Elizejske poljane. Prispela je na konec svojega križevega pota. Tega sicer še ne ve, saj je ona pripravljena, da znova začne.
A trasa tramvaja, na katerega vstopa, je že začrtana:
Poželenje-Pokopališče-Elizej. Svetopisemska. Njen križ se imenuje želja, hrepenenje. V žaru, ki se bo od sestopa počasi upepeljeval v melting potu prostora ujetosti. V prostoru z dvema sobama, ločenih s prosojno zaveso. Kako tja postaviti svoje sanje, svoje hrepenenje. Kako tja prenesti stare bele kolonialne stebre, ki jih Blanche prenaša v ogromnem kovčku svoje preteklosti in ki so jih njeni moški predniki zaigrali v epic fornification, kateremu je ona sama prilila zadnjo kap. Tu v New Orelansu, ni več southern belle, je samo še ena od mnogih demoiselles in distress, iščoč svojega rešitelja v borbi s časom, ki ji neusmiljeno odvzema možnosti za uspeh.
Soočenje z mlajšo sestro Stello, s katero sta druga drugi v njunih medsebojnih pismih “glossing things over a little” jo omaje prvič, a se Blanche nagonsko hitro prilagodi s pomočjo purifikacije pretakanja southeren comforta in vročih kopeli. Odeta v parfum jasmina nekega sanjavega sveta, ki se vrtinči skozi smrad moških poker nights. Vsak njen dan je nova muka propadanja, ki ga niti obredne očiščevalne kopeli ne zmorejo ustaviti. Njene kopeli so rituali očiščenja v tem prostoru ujetosti, zato postajajo vse bolj pogoste.

Konfrontacija z novokomponirano post-war nuclear force, Stanley Kowalskim, je silovita. Njuna popolna različnost, trk starega in novega dojemanja sveta, pripelje do njune nujne nasilne združitve. Stanley, meseno karnivorski, jo dokončno razlomi v golem poželenju, obdela jo kot paket mesa, ki ga na začetku prvega prizora vrže Stelli v naročje, kot znak poglavarja dotične hišne številke. On poželenje konzumira. Se mu ne vda.

Čas, oziroma nezmožnost prilagoditve njegovemu minevanju, je vzporednost svetov Tennessee Williamsa in Antona P. Čehova. Njuna čuječnost in mojstrstvo piše freske in zaznava najmanjše premike sveta. Kot tudi enakost osnovnega zgodbenega izhodišča, ko po smrti očeta in matere, privilegirani mladiči ostanejo prepuščeni sami sebi. In ko iz drugega gozda priderejo njim nepoznane sile, postanejo zgolj njihov nemočen plen. Blanche DuBois je lahko katerakoli od Čehovih 3sester, ista ta, ki koprni in hrepeni, brez zmožnosti delovanja. Stanley Kowalski je brother in arm Nataše Ivanovne, motor novega sveta, ki deluje na oktanski nagon. Vsak njun čut je transponiran. Kad volem, volem, kad bodem, bodem. Pred njima pro-padajo hrepeneči. Posrkata jih in odvržeta. Zato preživita. Preživita vse njihove žalitve zavite v celofane in predsodke samo oklicanega privilegiranega sveta, ki jih preskakujeta v skoku panterja in vedno pristaneta na nogah. Ko vsi že davno obležijo onadva še vedno kraljujeta v svojih malih zgrabljenih kraljestvih. Sta Great Survivors of America& Rusija. V matrici, ki se očitno ponavlja tudi tukaj in zdaj, so to tudi naša soočanja.

Uprizoritev, kot je poudarila režiserka Lenka Udovički, z velikim spoštovanjem sledi avtorju Tennessee Williamsu. Kompleksna dela so velika zato, ker vsakič znova dopuščajo odprtost in novo vpetost v času in prostoru. Lenka Udovički tako zvenečega naslova ne uporabi za fabula-sektomijo bistva avtorjeve drame, temveč njegovo kompleksno kompozicijo vivisektično razpira kot partituro v kateri s svojimi veščimi režijskimi orodji gradi zadušljivost, ki je ne zmore prevetriti noben ventilator tega sveta. V juktapoziciji prvinskega nasilja Kowalskega, poljskega parvenuja in prodornega trgovskega potnika, proti nežno rafiniranI zasanjanosti starega sveta, profesorici literature Blanche DuBois, ki še zmeraj živi na starih uzurpiranih privilegijih svojih kolonialističnih prednikov, se razprostre konfrontacija, ki ne dopušča razrešitve za nikogar. No one gets out of here alive! Režija dopušča tako sledljivost, ki nas vpelje v črno beli kotel New Orelansa kot nekakšen vaudeville macabre. V atmosferi tesnobe, ki skorajda čutno oža in zateguje bivanjski prostor, v helter skelter dinamiki vodi do preliva v bližino groteske in finalni dramski razplet, ki pa žal ne uspe priklicati posilstva po njegovem pravem imenu.

Branka Katić je in biva v Blanche DuBois. S čuječnostjo prisluškuje in išče izgubljeno lepotico v sebi, ki se uspe prikazati le še enkrat ob srečanju z Mitchem. In ravno tako kot se ji prikaže, tako se ji razblini z enim samim udarcem imenovanim pri-sila Kowalsky. Niti kopel več ne zmore prinesti očiščenja, zato se lahko samo še pogrezne v brezno, v mračni objem institucije. Blanche DuBois je v skladu s tekstom stara 30 let. In velja prosto po Tennessee Williamsu leta 1947 za staro gospodično. Enako kot prva sestra Olga Prozorova po Čehovu, ki rapidno vene že od svojega 28 leta. Branka Katić doda svoji Blanche vso krhkost poskusa ohranjanja dostojanstvenega staranja, ki ji vsak dan sproti polzi iz rok. Njeno soočenje s svojo življenjsko zgodbo, katera se priplazi za njo skozi vulgarno mačistični verizem Kowalskega, ki njeno hrepenenje spremeni v nemočno hropenje, jo dokončno upepeli. Branka Katić nam vse te slike padanja in dviganja do dokončnega zloma in razčlovečenja ženske, prenese z brutalnostjo močnega senzualnega igralskega naboja ovitega v kalejdoskopske žarke upanja, ki se neprestano kažejo tam nekje over her rainbow imenovane Blanche. Njeno minevanje in čas drame je tako kor pri Čehovu merjen s stopnjo nosečnosti in prihodom otroka, novega življenja. Ki naj bi spremenil vse ali pa zgolj ponovil ponovljeno.

Razen če doktor, ki Blanche v zadnjem prizoru ponudi roko happened to be Mr. Shep Huntleigh…I have never been so suprised in my life!...bi dejala B.