Teater Tivoli

27/08/2026

27/07/2026

UPRIZORENJE ROMANA HERSCHT 07769
LASZLO KRASZNAHORKAI
PREMIJERA SPLIT 29.7.2026.
REŽISER: IVICA BULJAN
HNK SPLIT

DOGAĐAJ U GRADU KANA, poštanski broj 07769

Grad Kana je meta-grad. Postoji i ne postoji. Nije upisan na geo-kartu, što ne znači da nije tu. Kana je a-morfna živa masa suvremene velike Njemačke. Malo misto Turingije. Puno likova iz Twin Peaksa. Sa zlom koje se nastanilo u njegovim njedrima, pogotovo otkad su tu dvije pridošlice. Boss i Florijan Herscht. Došli niotkuda, pripadajući nigdje. Zlo i dobro. Crno i bijelo. Događaj, koji se mora dogoditi dva p**a da bi utvrdio svoju stvarnost, zaključio je ideolog Hegel, bilo prvi put kao tragedija, a drugi put kao farsa, kako je Marx to sarkastizirao, ili pak baš obrnuto, ovisi o percepciji svakog pojedinca. U jednoj rečenici, pisac Laszlo Krasznahorkai u svom romanu Herscht 07769 povezuje oboje, u tom gradu Kana.

Ekspozicija romana je pogled na univerzum Floriana Herschta, djeteta u tijelu diva, naivnog idealističkog Id**ta, Forrest Gumpa starog kontinenta, inače potpuno neukog, ali obožavatelja kvantne fizike, čega drugog? Baš kao i u romanu Limeni bubanj, Herscht nas vodi kroz refren EKV-a: "Pogledaj me očima deteta." Kao da samo taj pogled u Njemačkoj još uvijek može biti čist i pronicljiv za sve zlo koje ju okružuje. Kao da je samo taj pogled sposoban suočavanja s užasom koji ključa iza uglačanih prozora kuća s trjemovima punim pelargonija iza kojih neprestano viri nekoliko pari očiju. Da je samo taj pogled sposoban percipirati apokalipsu, koja ovdje nije očekivani događaj već trajno stanje. „Als das Kind Kind war“.

Kana a-ludira baš taj crno-bijeli pogled na svijet, prenesen iz filma Nebo nad Berlinom, gdje dva anđela (s imenima hebrejskog podrijetla) Cassiel i Damiel (alter ego Wenders & Handke) prate post-apokaliptični grad podijeljen na dva dijela. Dinamični zapadni dio i izolirani istočni dio, gdje više nema živih bića, samo hladni sivi betonski sistem. Sva krv, sav život, sve boje pripadaju zapadu. Dvojac anđela, koji pogrošno nalikuju umirovljenim rockerima, stalno hodaju u dvoje, posjećuju barove, noćne klubove i cirkus. Savjesno se pridržavaju prometnih propisa, pa čak i koriste javni prijevoz (uključujući do nedavno nepoznati fenomen autonomnog autobusa). Melodramatičan obrat pretvara crno-bijeli svijet promatranja vječnosti jednog anđela u koži Bruna Ganza, u događaje u boji. Uz ohrabrenje Petera Falka, alias detektiv Columbo iz Brooklyna, Amerikanac u Berlinu, ik u liku, koji iz nekog razloga tu baš snima film o konclogoru, imajući očitu vezu sa svim svjetovima. Meta i stvarnim i još nekima. Pali anđeo, u-pao izravno iz USA.

U gradu u kojem su svi prikazani stanovnici alijenirani i izmješteni, stranci čak i sami sebi, ukazuje se i pali punk-gothic anđeo heroina Nick Cave, displasiran u Berlin izravno iz periferije australske St. Kilde, koji baš u tom trenutku ubija jednu od svojih žena songom u hipnotičkim ritmovima cirkusa. Baš u njegovu jazbinu ulazi anđeoska Marion, trapezistinja u čekanju na posao, koja će baš tu sresti svog anđela čuvara Damiela, sada statistu u boji, i baš tu će oni zajedno odigrati svoje vrijeme "Wir sind jetzt die Zeit". Film koji je u crno-bijeloj poeziji predvidio pad Berlinskog zida, ujedinjenje Njemačke. Je li to proročanstvo, slučajnost ili nešto drugo?

Stanje anihilacije & alienacije, izmještenosti, intenzivan proces globalizacije Berlina, nalazi se u svojoj post-fazi u Krasznahorkaijevoj Kani. Linija crno-bijelosti, fikcije i realnosti zabrisava se. Svijet se prikazuje u novoj kompleksnosti.
Malo-dušne malo-građanine Kane, u progresivnom stanju otupjelosti, drma antagonist Boss u maniri Četvrtog Reicha te zanosu Bacha, koji snažno podsjeća na dotični povijesni lik kojeg je također u drugom filmu portretirao Bruno Ganz. Udružen sa Florijanom Herschtom čisti fasade Kane. Njih dvoje neprestano se voze kroz grad, vrebajući oskrnavitelje svetih fasada. Počinje li tragedija ili farsa? Došljaci su krivi za sve što je pošlo po zlu od ujedinjenja Njemačke, a tko drugi? Imigranti su jeftina pozvana radna snaga, iskorištavana do kraja, koja eto tu sada narušuje sustav. Lumpenproletarijat će ponovno udariti, samo što ovaj put već sluša Bacha. I čak ima i vlastiti simfonijski orkestar. Nijedna takozvana visoka umjetnost nije jamstvo plemenitosti. Nikada nije ni bila. Već se ubijalo i u ime visokog ideala nekih drugih umjetnika. Možda previsoko postavljen ideal rezultira u frustraciji zbog nemogućnosti da ga se dostigne i time postane okidač za krajnju niskost. Budući da nema glasa od Mutti domovine, jedine-moguće- spasiteljice Angele, Kana postaje zrela za anđela osvete, koji "pogledom djeteta" poput Roberta Succa, istrebljuje ekipu Četvrti Reich. Jednog po jednog. Je li i tu-sad to proročanstvo, slučajnost ili nešto treće?

UPRIZORITEV ROMANA HERSCHT 07769
LASZLO KRASZNAHORKAI
PREMIERA SPLIT 29.7.2026
REŽIJA: IVICA BULJAN
HNK SPLIT

DOGODEK V MESTU KANA, poštna številka 07769

Mesto Kana je meta-mesto. Obstaja in ne. Ni vpisano na geo-karti, kar ne pomeni, da ga ni. Mesto Kana je a-morfna bivanjska masa sodobne velike Nemčije. Malo misto Turingije. Polno likov Twin Peaksa. Z enakim zlom, ki se je zaleglo v njegova nedrja, zlasti odkar sta med njimi dva prišleka. Boss in Florijan Herscht. Prispevši od nikoder, pripadajoč nikamor. Zlo in dobro. Črno in belo. Dogodek, ki se mora zgoditi dvakrat, da bi se potrdila njegova resničnost kot je zaključil ideolog Hegel, prvič kot tragedija in drugič kot farsa kot ga je sarkastiziral Marx ali ravno obratno, je stvar percepcije vsakega slehernika. V enem stavku pisatelj Laszlo Krasznahorkai v romanu Herscht 07769 poveže v mestu Kana oboje, oba.

Ekspozicija romana je pogled na univerzum Floriana Herschta, otroka v telesu silaka, naivnega idealizma polnega Id**ta, Forrest Gumpa starega kontinenta, sicer nevedneža a ljubitelja kvantne fizike, kaj bi drugega. Enako romanu Pločevinasti boben nas Herscht vodi skozi refren EKV: »Pogledaj me očima deteta«. Kot da je edino ta pogled v Nemčiji lahko še čist in dojemljiv za vse zlo, ki ga obkroža. Kot da je edino ta pogled zmožen soočenja s srhljivostjo, ki brbota za zloščenimi okni hišic z ganki polnimi pelargonij izza katerih neprestano kuka več parov oči. Da je edino ta pogled zmožen zaznave apokalipse, ki tu ni pričakovani dogodek temveč permanentno stanje. „Als das Kind Kind war“.

Kana a-ludira ravno ta črno beli pogled na svet, premeščen iz filma Neba nad Berlinom, kjer dva angela (z imeni hebrejskega izvora) Cassiel in Damiel (alter ego Wenders& Handke) spremljata post-apokaliptično mesto razdeljeno na dva. Dobri zahodni del in izolirani vzhodni del, kjer ni zaznati več niti živih bitij temveč samo še hladen siv betonski sistem. Vsa kri, vse življenje, vse barve pripadajo zahodu. Dvojec angelov, ki pogrošno spominja na odslužene rokerje, nenehno tiči skupaj in obiskuje bare, špelunke in cirkus. Vestno upošteva prometne predpise in uporablja celo javni promet (med drugim nam do nedavno neznani fenomen avtonomnega avtobusa). Melodramatičen zasuk spremeni črno-beli svet opazovalne večnosti enega angela v koži Bruna Ganza, v dogajanje v barvah. Ob spodbudi Petra Falka alias detektiv Columbo iz Brooklyna, Amerikanec v Berlinu, lik v liku, ki tu iz nekega razloga snema film o konclogorju ter ima očitno vezo do vseh svetov. Meta in realnega in še kakšnega. Padli angel, v-padel direktno iz USA.

V mestu, kjer so vsi prikazani prebivalci a-lienirani in premeščeni, tujci tudi sami sebi, se prikazuje in oznanja tudi padli punk-gothic angel heroina Nick Cave displasiran v Berlin direktno iz periferije avstralske St. Kilde, ki zdaj-tu s hipnotičnimi ritmi cirkusa ubija s songom eno od svojih žensk. In ravno v njegov brlog zaide angelska Marion, trapezistka na čakanju na delo, in ravno tu bo v barvah zagledala svojega angela čuvarja Damiela, zdaj statista, da b***a ravno tu-zdaj skupaj odigrala čas »Wir sind jetzt die Zeit«. Film, ki je v črno-beli poeziji napovedal padec berlinskega zidu, združitev Nemčije. Gre za prerokbo, naključje ali kaj tretjega?
Stanje anihilacije&alienacije, premeščenosti, intenzivnega procesa globalizacije Berlina je v Kani Krasznohorkaija v svoji post fazi. Linija črno-belosti, fikcije in realnosti se zabrisuje. Svet se prikazuje v novi kompleksnosti.

Malo-dušnim malo-meščanom Kane v stanju progresivne otopelosti se s svojo bando somišljenikov vsili antagonist Boss v maniri četrti rajh ob vznesenosti Bacha, ki močno spominja na zgodovinski lik, ki ga je v nekem drugem filmu tudi upodobil Bruno Ganz. Združno s Florijanom Herschtom čistita fasade Kane. Vozita se neprestano skozi mesto, oprezajoč za skrunitelji svetih fasad. Se začenja tragedija ali farsa? Za vse kar je šlo po zlu od združitve Nemčije so krivi prišleki, kdo pa. Imigranti, poceni privabljena delovna sila, izkoriščena do konca, zdaj, tu načenja sistem. Lumpenproletariat bo udaril ponovno, le da tokrat le-ta že posluša Bacha. Ter ima celo svoj simfonični orkester. Nikakršna tako imenovana visoka umetnost ni garancija plemenitega. Zares tudi nikoli ni bila. Ubijalo se je tudi že v imenu visokega ideala katerega drugega umetnika. Morda je ravno pre-visoko postavljen ideal in posledična frustracija zaradi nezmožnosti njegovega dosega, sprožilec ultimativnih nizkotnosti. Ker od Mutti domovine, edine-možne-rešiteljice Angele, ni glasu, postane Kana zrela za angela maščevanja, ki »sa pogledom deteta« kot Roberto Succo, iztreblja četrto-rajhovce. Enega po enega. Gre tudi tu-zdaj za prerokbo, naključje ali kaj tretjega?

20/07/2026

374 Followers, 116 Following, 0 Posts

21/06/2026

24/04/2026

36.MARULIĆEVI DANI, HNK SPLIT
GOSPODA GLEMBAJEVI, REDATELJ/REŽISER IVICA IvIvica Buljan
»JEDER ZEIT IHRE KUNST« - PREMA GLEMBAJevima

Svaka familija nosi svoje prokletstvo. Što je familija veća, starija i jača, njezino prokletstvo je jače transponirano. Kao da se aktivira kad ga jedan član uzdrma te tada kreče put bez povratka za sve članove obitelji. Automatski odmotava i podsjeća na stare grijehe i zamjere prenoseći ih na sljedeću generaciju. I ta od njih ne može pobjeći. »Pacta cm diabolo sunt servanda.« To moraju ispuniti potomci, htjeli to ili ne, suočeni sa svojim precima. Prema Tolstoju, parafraza bi bila: Velike i moćne obitelji uvijek su iste ali svaka je prokleta na svoj način.

Klasični dramski luk nudi hiperbolu koji skicira stanje raspada moćnih obiteljskih zajednica. Bez njihovog raspadanja nema dramskog luka, postoji samo linija života, možda fragmentarni kolaž obiteljskih tableaux vivantes. Raspad omogućuje dramski luk. Taj rasplet nakon dramskog vrhunca. Neposredno nakon vrhunca moći obitelji, upravo kada se ta više ni ne pita odakle je sva njezina moć, bogatstvo i utjecaj. Kada sve te stvari postanu same po sebi razumljive. Upravo kada osjete da se mogu igrati s drugima poput malih lokalnih bogova, tada dolazi do generacijske točke prijeloma, kada ih hubris stjera u rasplet vlastite drame.

Antički Atreidi, srednjovjekovni Plantageneti, realistički Karamazovi te moderni Glembajevi isti su znak jednakog ponašanja. Obiteljski albumi jedne civilizacije. Ispreplitanje prijevara i zločina koji su ih ustoličili također će ih pokopati. Nesposobni vidjeti novo doba, a kamoli prilagoditi se, oni, uvijereni u svoju moć, pokopani su novim vremenom. Njihovi "O tempora, o mores" su tempi passati. Jer iza njih već dolazi nova moćna obitelj, čija će krajnja svrha biti isti ovaj slom. Ovdje, negdje među nama, još uvijek postoje art-nouveau Windsori sa otoka i post-modernistička američka Kennedy family, ali oni su još uvijek živi i još se uvijek pomalo pišu, još su samo drame u nastajanju.
Miroslav Krleža, hrvatski dramatičar velikog opsega, koji traje preko 60 godina, stavio je hrvatski jezik na svjetsku kartu nesreća velikih obitelji. I time Hrvatima dodijelio status velike nacije. Koja ima svoju veliku obiteljsku dramu. Freska njezinog vlastitog povijesnog uspona i pada. Uklesanu u svoj prostor i svoje vrijeme. Svaka velika obiteljska drama treba vremensku komponentu. Glembajevi je uzurpiraju od prosvjetiteljstva Marije Terezije do one noći 1913. kada se njihov svijet prekida. U toj noći gdje se susreću Ibsen i Sofokles, Freud i Isus Krist, Munch i Holbein, otac i sin, svetica i bludnica. Ljetna noć, njezina 4 dramatična sata, u kojima završavaju njihova stoljeća.

Ovu ljetnu noć, smo u proljetnoj travanjskoj večeri 2026. godine, gotovo 100 godina nakon nastanka, gledali na Marulićevim danima u Hrvatskom narodnom kazalištu u Splitu. I to na bugarskom jeziku, u izvedbi Nacionalnog bugarskog kazališta Ivan Vazov iz Sofije u režiji redatelja Ivice Buljana. Naravno, nije slučajno da je Ivica Buljan odlučio postaviti Krležu izvan granica hrvatskog jezika. Ivica Buljan intenzivno osjeća i poznaje moć Krležinih Glembaja i njihove građanske Die Entourage. Tih raspršenih lokalnih novčanih moćnika koji djeluju od Marseillea do Indije, a žive upravo ovdje negdje između. Svatko od nas u nekom trenutku susreće svog Glembaja. Jedino je važno prepoznajemo li ga. Stoga ih se može hrabro smjestiti bilo gdje između. S povijesno neopterećenim i svježim ansamblom, Ivica Buljan odigrao je kartu potpuno autonomno suverenog, originalnog i hrabrog čitanja Gospode Glembaj. Što si može priuštiti samo zato što ih poznaje do srži. Oni su njegova alter ego obitelj. On s njima raspravlja, dokazuje im se, raspoznaje ih iznova, razotkriva i postavlja na njihova nova mjesta. Oni žive s njim. (Po)stoje. Lucidno ih premješta i pomiče u vremenima i stanjima. Oni su s njim potpuno njegovi, barem u onih 180 minuta koliko traju. Ovaj put, on rastvara topografiju Austro-Ugarske u topografiju Balkana. Gdje i moderna gospodska digitalna krv ključa u kotlu mašinerije nasilja i plaćeničke trgovine. U skladu sa zahtjevima vremena, samo pod novim brendom – sjajnim GG logotipom. Slavenski jaz između djelovanja i privida je očit, jer ovdje grabežljivci lutaju, režeći, sikćući, pljujući i puzeći po rubovima spoznaje, odjeveni u dizajnerski potpisane kože drevnih zvijeri. Niz uzastopnih dvoboja ranjava svakog od njih. Svaki zabija svoje očnjake u drugoga. Neki brzo krvare, drugi sporije. Buržoazija, koja se izvukla iz šume, vraća se na njezine obronke. Nema spasa. Ni svetica ni bludnica ga više ne mogu ponuditi. Koje su ionako u stanju vječnih promjena kostima, uloga i ljubavnika. Nitko od njih neće izaći iz ove šume živ ili neozlijeđen. Njihov usamljeni put završava u sjeni čempresa. Obitelj Glembaj već je ustupila mjesto drugoj obitelji u nastajanju i njenom budućem prokletstvu. U slovenskom jeziku ta obitelj još nije progovorila. Možda smo premaleni i za veliko obiteljsko prokletstvo.

SLOVENSKO:

»JEDER ZEIT IHRE KUNST« - PROSTO PO GLEMBAJih.

Vsaka familija nosi svoje prekletstvo. Čim večja, starejša in močnejša je, tem bolj je njeno prekletstvo transponirano. Kot da se sproži, ko ga nek družinski član predrami in nato za nobenega člana familije ni več povratka. Samodejno odmotava ter priklicuje stare grehe in zamere ter jih odmerja v naslednjo generacijo. Za katero ni več pobega. »Pacta cm diabolo sunt servanda.« Oddelati jo morajo potomci, hočeš nočeš, soočeni s svojimi predniki. Po Tolstoju parafrazirano: Velike in močne familije so zmeraj iste, preklete pa so vsaka po svoje.

Klasični dramski lok nudi hiperbolo ponazoritvi stanja razpada mogočnih družinskih skupnosti. Brez razpada ni dramskega loka, zgolj linija življenja, mogoče fragmentarni kolaž družinskih tableaux vivantes. Razpad omogoči dramski lok. Tisti razplet po dramskem vrhu. Tik za vrhuncem moči familije, ravno ko se ta več ne sprašuje od kje je prišla vsa ta njena moč, bogastvo in vpliv. Ko to postanejo samoumevnosti. Ravno ko se jim zazdi, da se lahko poigravajo z drugimi kot mali lokalni bogovi, takrat pride do generacijske točke preloma, takrat jih hubris prevali v razplet.

Antični Atridi, srednjeveški Plantageneti, realistični Karamazovi in moderni Glembaji so isti znak enakega ravnanja. Družinski albumi neke civilizacije. Preplet prevar in zločinov, ki jih je ustoličil, jih bo tudi pokopal. Nezmožni uvida nove dobe, kaj šele prilagoditve, jih zaverovane v svojo moč, novi čas pokoplje. Njihovi »O tempora, o mores« so tempi passati. Ker za njimi že prihaja nova močna familija, katere ultimativni namen bo ta isti propad. Tu nekje zdaj med nami so še art nouveau otoški Windsorji ter post-modernistični ameriški Kennedy family, ampak oni trenutno še živijo in se še malo izpisujejo, so še zgolj drame v nastajanju.

Miroslav Krleža, hrvaški dramatik velikega razpona, ki seže skozi več kot 60 let, je postavil hrvaški jezik na zemljevid nesreč velikih familij. In s tem podelil Hrvatom status velike nacije. Ki ima svojo lastno veliko družinsko dramo. Fresko njenega samosvojega zgodovinskega vzpona in padca. Vklesano v svoj prostor in čas. Vsaka velika družinska drama potrebuje časovno komponento. Glembajevi jo uzurpirajo od razsvetljenstva Marije Terezije do tiste noči leta 1913, ko se njihov svet prekine. V tisti noči kjer se srečajo Ibsen in Sofokles, Freud in Jezus Kristus, Munch in Holbein, oče in sin, svetnica in kurba. Poletna noč, njene 4 dramske ure, v kateri se končajo njihova stoletja.
To poletno noč smo na pomladni aprilski večer leta 2026, s skorajda 100 letnim odmikom od nastanka, gledali na Marulićevih dnevih v HNK Split. In to na bolgarskem jeziku, v izvedbi nacionalnega bolgarskega teatra Ivan Vazov iz Sofije pod taktirko režiserja Ivice Buljana. Seveda ni slučaj, da se je Ivica Buljan odločil uprizoriti Krležo izven meja hrvaškega jezika. Ivica Buljan intenzivno čuti in pozna moč Krležinih Glembajev in njihove buržoazne Die Entourage. Teh razpršenih lokalnih denarnih mogotcev, ki delujejo od Marseilla do Indije in bivajo ravno tu nekje vmes. Vsak od nas nekoč nekje sreča svojega Glembaja. Pomembno je samo ali se ga prepozna. Zato se jih lahko s pogumom postavi kamorkoli vmes.
Ivica Buljan je s historično neobremenjenim in svežim ansamblom zaigral na karto popolno avtonomnega, samosvojega in hrabrega branja Glembajevih. Kar si lahko privošči samo zato, ker jih do obisti pozna. Njegova alter ego familija so. Z njimi razglablja, se jim dokazuje, jih vedno znova prepoznava, razkrinkava ter postavlja na njihova nova mesta. Z njim živijo. O(b)stajajo. Lucidno jih premešča ter izmešča v čase in stanja. Popolnoma njegovi so, vsaj tistih 180 minut ko trajajo. Tokrat topografijo Avstro-ogrske razblinja v topografijo Balkana. Kjer se sodobna gosposka digitalna kri ravno tako kali v kotlu mašinerije nasilja in mešetarstva. V skladu z zahtevo časa, zgolj pod novim brandom – svetlečim logom GG. Slovanski prepad med delovanjem in izgledom je očiten, saj se tu sprehajajo predatorji ki renčijo, sikajo, pljuvajo ter se plazijo na obronkih spoznanja odeti v dizajnersko podpisanih kožah starih zveri. Serija zaporednih dvobojev rani vsakega od njih. Vsak v drugega zasadi svoje čekane. Eni izkrvavijo hitro, drugim kri odteka počasneje. Buržoazija, ki je prilezla iz gozda, se vrača na njegove obronke. Odrešitve ni. Ne more je ponuditi več niti svetnica niti kurba. Ki sta tako ali tako v stanju večnih menjav kostumov, vlog ter ljubimcev. Nihče od njih več ne bo prišel živ oziroma neranjen iz tega gozda. Njihova samotna pot se sklene v senci cipres. Glembajevi so že predali mesto drugi familiji v nastajanju in njenemu bodočemu prekletstvu. V slovenskem jeziku ta familija še ni spregovorila. Morda pa smo premajhni tudi za veliko družinsko prekletstvo.

16/04/2026

SH*THOLES KRASNEGA NOVEGA SVETA

FILMA : ANATOMIE D'UNE CHUTE & ZONE OF INTEREST (OGLED NA VOYO PLATFORMI)

Sandra Hűller, izjemna igralka, ki svojo neznosno lahkost suverene interpretacije podaja v vsaj treh jezikih, v maternem nemškem ter vsaj še francoskem in angleškem, je leta 2023 v svojem 45 letu, skorajda simultano, ustvarila dve maestralni filmski vlogi. V filmih Anatomie d’une chute, režiserke Justine Triet in The Zone of Interest, režiserja Johnatana Glazerja, se bistvo prepleta ravno skozi večplastnost likov dveh žensk, ki ju upodablja.
Protagonistki filmov, pisateljica Sandra Voyter in gospodinja Hedwig Hőss, živita vsaka v svoji časovni in prostorski vzporedni resničnosti. V eskapizmu imenovanem pisanje oziroma vrt. V lastnih subjektivno in objektivno ustvarjenih pokrajinah. Kjer si poskušata zakriti fresko totalnega kadra na katerega se simultano izrisuje njuno življenje. Njuna dejanska vzporedna resničnost pa se morda odvija ravno ob kulisah koncentracijskega taborišča in gorskih rovt kamor sta obe doseljeni. In obe sprejemata to novo resničnost, te »Sh****les«, zgolj kot edino preostalo bivanjsko možnost. In je njun eskapizem zgolj projekcija.
Eksistencialistično filozofski; Pekel so drugi, “L’enfer c’est les autres.« ter Jeruzalemsko procesna B-analnost zla “Banality of Evil” vlečeta filmske rdeče niti. Rdeče obarvana so tudi ključna dejstva, ki ti dve ženski opominjajo na realnost drugega. Tri kaplje krvi na kočici padca in metaforično rdeče obarvan dim, ki se vali iz visokih dimnikov nad idiličnim vrtom, svojega novega Lebensrauma, ki ga obdeluje Frau Hőss v maniri razsvetljenstva “Il faut cultive du Jardin”. Tako je to z reki. Tam nekoč, nekje se iztrošijo. V svoji univerzalnosti. Postanejo postani in b-analni. In se zato več nujno ne izidejo. Na misel mi zato pride rek moje babi «Vse ima svoje meje.» Vsi imamo meje svojega sveta. Odvisno je le, kdo so, kje, do kam so postavljene in kdaj se iztrošijo.
A rek še ni zakon. Ne obvezuje. Zakon te sreča drugje. Pisateljico Sandro v sodni dvorani, kjer aktivno dokazuje nedolžnost svojega delovanja in ustvarjanja. Prepletanje fikcije in fakcije ni kaznivo. Ali pač, če se preveč prepleteta? Frau Hőss teh težav na obrobju Auschwitza nima. Ona deluje natanko v skladu z zakoni, ki so jih postavili kameradi njenega moža. Zakon mora biti enak za vse. Za vse enake, enako izničenje. Egalite kot standard pravičnosti. Naj ob uprizoritvi sodobno pravno-državnega, še vedno najboljšega od vseh svetov sveta, zgolj pri-(s)pomnimo, da so nacisti v svoji pravni državi sprejeli vrsto zakonov, s katerimi so legalizirali pregon, odvzem pravic in uničenje ljudi. «Recht muss sein!» Doesn't it? Natanko tako obdeluje svoj vrt Frau Hőss. Z andahtjo, po pravilih, šegah in navadah odličnost-nega vrtnarjenja. Skorajda brez napake. Disciplinirano in efektno posipa. Zato rože cvetijo rdeče. Tako kot se za rože spodobi. Njen edini strah je, da bi bila premeščena iz tega svojega novega krasnega sveta, ki si ga je ravno ustvarila. Da je ne bi vrnili v očitni lumpen-proletariat Sh****le njenega preteklega. Pa kaj potem, če se čez ograjo slišijo kriki in streli, pri njih doma zdaj končno popolnoma vse štima. Tudi če se kakšna stara gospa na obisku s tem ne strinja. Kaj pa ona ve. Ona je prala zavese njim, ki jih ima njena hči zdaj za ograjo. »Vsak ima svoje meje«.
Ne štima pa na gorski domačiji. Tam situacija eskalira in štrbunkne čez okno. Ob zvočnem motivu mizoginije pesmi PIMP na loopu, ki ga kot kontrapunkt prekinja interpretacija sinovega klavirskega preludija. Padec, ki odzvanja tako kot ta song in ki odpre vso panoramo intimne preteklosti, kot gorski venec v katerega je ukleščena pisateljica. Odvetnik ji takoj postreže s pravnim poukom: »I do not give a f**k what is reality. The trial is not about truth!« Resnica ne osvobaja, je ni. Razgalja in secira se zgolj njuna preteklost, ki prihaja po njeno prihodnost Kar je napisano ni nujno tudi udejanjeno. Ali pač? Slepega sina preludij preglasi mizoginizem na loopu. Raztopi krvave sledi v snegu znotraj razumnega dvoma. Kri na snegu je premočen efekt za črno beli film. V katerega se je v letu 2026 v filmu Rose že transformirala Sandra Hűller.

22/03/2026

UPRIZORITVE:
HLAPCI
SOVRAŽNIK LJUDSTVA
LOGOR/GOLGOTA

JUNAKI PROVINCIALNEGA ČASA

V začetku Anno Domini 2026 so se v tej regiji, ki se ji imena izreči skorajda ne sme, znotraj njenih institucionalnih gledaliških hiš zgodile tri dramske reči. Trije boji posameznika z družbo, trije vstajniki, stari vsaj 100 let in več. Zeitgeist ali programska eno-značnost?
Ogled vseh treh uprizoritev se lahko zazdi kot nekakšna pot od stare zaveze do priročnega katekizma aktivizma. Predvsem prvi dve v napovedani priredbi in tretja na pol poti.
Začenši pot s Hlapci, po Ivanu Cankarju, v režiji Jana Krmelja in produkciji SLG Celje, nadaljujoč s Sovražnikom ljudstva, po Henriku Ibsenu, v produkciji SNG Drama Ljubljana v režiji Ivice Buljana in ciljem v združeni uprizoritvi dram Logor & Golgota Miroslava Krleže, v režiji Nine Rajić Kranjac ter produkciji ZKM Zagreb.
Tri imena, trije junaki: StockMann, JerMan, KrisTijan so na svojem križevem potu. Eden je dokončno križan, en prekrižan in en, ki je vstal in obstal. O ženskah ni da bi govoril v tem ne onem času. Ženske so več ali manj funkcije, ki sledijo idealističnim naporom moških in jih pobirajo, ko ti padejo ali pa so vzrok njihovega dokončnega padca. Za ženske še ni prostora na agori, one pripadajo oikosu. Tudi sodobne priredbene uprizoritve jim ne ponudijo kaj dosti več kot to.
Slovenski Jerman, kot izrazit defetist, še vedno ne premore v svojem pasivnem boju nobene lastne oporne misli temveč ostaja na ravni pasivnega opazovalca/(po)snemalca ujet v pamflete, ki niso zrasli na njegovi njivi. In jih skozi poceni cinizem prodaja kot lastno modrost. Mislec, učitelj po profesiji, ponavlja misli drugih. V velikem obsegu in meri, a niti ene svoje ne. Četudi bi bila morda poniglava, bila bi njegova. Je morda to novodobna prekarna oblika hlapčevstva? Se je prikazovalo to na križevem potu JerMana? Ali je ta zgolj ujet v prodajanje globalne ideologije lokalcem, rešujoč z medijem kamere lokalne stvarne situacije na globalni medijski način? In zato biva nagrajen z nagrado za kratki film v Amsterdamu, ravno dovolj blizu Bruslja. Medtem ko za Cankarjevega JerMana ni milosti v družbi, saj bode zaradi svojih svetonazorov poslan na Goličavo, slovensko verzijo Golgote. Že Cankarjev JerMan ne zmore nič kaj drugega kot predati ideološke nazore v pasivni, nenasilni maniri pred-Gandhija in ne zmore upora z za boj pripravljenimi delavci, novodobni Hlapci pa se z delavstvom niti več ne ukvarjajo. Delavci, kaj je to? Ta popolna odtujenost od delavskega razreda postavlja novodobne Hlapce zgolj v medel avtorski koncept, ki ne zmore prenašati težišč drugam kot v eno, predvidljivo smer.
Na drugi strani celine skandinavski viking zdravnik Dr.StockMann deluje. Realizem v polni moči. Priredba v SNG Drama ga postavlja v neko malo mesto, ki bi ga v tej naši regiji lahko našli na zemljevidu kjerkoli vzdolž Jadranskega morja. Tu živi, deluje, skrbi za blaginjo sokrajanov Dr.Thomas. V svoji borbi za razkritje dejstev, ki lahko spremenijo potrošniško hedonistično dinamiko sokrajanov, je pripravljen zastaviti vse. Osrednji obračun je staro zavezni: Kajn & Abel, dva brata, v originalu starejši brat Peter Stockman, deluje kot Kajn in mlajši Dr. Thomas StockMann kot Abel. V priredbi je prvorojenstvo iz nekega razloga zamenjano in imamo mlajšega brata župana, ki poskuša z vsemi sredstvi zaustaviti in onemogočiti starejšemu, da bi razkril odkrita dejstva. Priredba Viktorja Ivančiča prenaša v veliki meri težišče same drame na moč in vlogo medijev v skupnosti. Župan, lokalni korumpirani šerif, brat Kajn, bije svojo bitko predvsem preko njih, med drugim skozi svojega PR ljubimca, nekakšne orkestracijske deklice za vse provincialnih manipulacij. Štirje jezdeci apokalipse napovedujejo družbeni in moralni razpad te samozadostne z-družbice. A očitno prijahajo zgolj do vrat vesti Dr.Thomasa. Ker ta ostaja trden v svojem prepričanju si pridobi Respect! tam kjer je le-ta posebej dragocen, v okviru svoje družine. Pokloni mu ga njegova hči Petra, ki je ime dobila verjetno ravno v čast stricu županu, aktivistična učiteljica, Jermanova kolegica z druge strani časa, v prostem času rezervna članica P***y Riot, ki v slogu Baader- Mainhoff akcije požge vir kontaminiranega zaslužka sokrajanov. Konec govoranc! Mission completed! The End!
Režiser Ivica Buljan vpelje v dramo farsičnost, če ne kar Monty Pythonovski princip, ki se prilega danemu trenutku razgaljenja vsesplošne mlakužnosti medijske aparature. Rajske terme, tipo scandinavian design, so priročna kulisa za dejanje stare zaveze. V kraj kjer aktivistični Agnus Dei Greta Thunberg, že v gozdu spokojno krmi krotke živalce, se kot lajtmotiv vpne prikazen Rusije, kot štartna pozicija od koder jezdijo nad naše malo mesto štirje jezdeci v Da-Da kostumih. Boj dobrega in zla se zgodi. Ne-Ne, Abel preizkušnjo preživi.
A v Zagrebu ne preživi KrisTijan. Njega čaka Golgota. Krleža je brutalen. Tu teče kri. Tudi tu se pojavi pred pribitjem na križ izdajstvo lastnega brata, tokrat ne po krvi, temveč brata v orožju. Pavel kot Kajn, izdajalski kamerad, si rešuje lastno kožo in za njo prodaja drugega brata Abela-Kristijana. Motivike štirih jezdecev apokalipse, oblast, glad, vojna, smrt, skozi katero plete Krleža križev pot do Golgote, v uprizoritvi tukaj-zdaj v Zagrebu ni zaznati v vsej gori atmosferskih pripomočkov s katero se obložijo protagonisti in kužni zrak zatiranja, ki ga vdihavajo akterji skupaj s publiko.
Sklepno dejanje v ZKM, ki prepleta vojake iz logora in delavce na križevem potu, bolj kot na Golgoto spominja na Gomoro, morebiti je to bil tudi namen, a tega zakaj zares je križan KrisTjan ne uspemo izvedeti. Vstajenje, Velika noč je pred vrati!