13/02/2026
Pogovor o branju z Markom Kravosom in Diano Pungeršič 11.2.2026 v poročni dvorani Pretorske palače v Kopru.
Tržaški slovenski pesnik Marko Kravos (Montecalvo Irpi, 1943) se je rodil slovenskim staršem v izgnanstvu v južni Italiji. Šolal se je v Trstu in v Ljubljani diplomiral na slavistiki na Filozofski fakulteti. Po vrnitvi v Trst je živahno deloval na kulturnem področju: bil je soustanovitveni urednik revije Zaliv, sourejal jo je do leta 1970, predaval o slovenski književnosti na Univerzi v Trstu od leta 1996 do
1999, bil je urednik Založništva tržaškega tiska v Trstu med letoma 1970 in 1993.
Predsedoval je Slavističnemu društvu v Trstu (1977–1988), med letoma 1978 in 1981 Slovenskemu klubu v Trstu in Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji od 1982 do 1986. Bil je predsednik Društva Skupina/Gruppo 85. V Sloveniji je ta čas deloval kot tajnik Društva slovenskih pisateljev, bil predsednik Slovenskega centra PEN (1996–2000) in od 2019 do lani vodil Društvo Bralna značka Slovenije.
Marko Kravos je slovenski pesnik s 27 pesniškimi zbirkami, 16 knjigami za otroke, tudi za odrasle. Piše radijske igre in prevaja iz italijanščine, hrvaščine in španščine. Njegova poezija je prevedena v 30 jezikov. Bil je nagrajen z nagrado Prešernovega sklada (1982), italijansko nacionalno nagrado za poezijo Astrolabio d’oro (2000), Premio Reggio Calabria za poezijo (2007), z zlatnikom poezije (2016), v Bolgariji z zlatim pegazom na festivalu v Varni (2017) in s Schwentnerjevo nagrado (2019).
Zbirka Le besede z desne z leve (Pivec 2025) je avtorski izbor, skoraj antologija poezije Marka Kravosa, kjer je v spremni besedi napisala Diana Pungeršič: » … Kravosova pesem je ob dominantah slovenske poezije jadrala po svoje in s tem ozke struge na našem parnasu širila in poglabljala. Tako je v njem prostora tudi za poezijo, ki prihaja s simbolnega, a tudi geografskega juga, kjer je več sonca in
navsezadnje tudi soli. Iz rodnega mediteranskega okolja črpa svetlobo, vedrino in milino; iz svoje obmejnosti črpa sproščenost, rada se smeji, tudi sam sebi, je bivanjsko radoživa, žgečkljiva, čeprav se ne odreka temnemu ozadju.
Očaran nad kontradiktorno pomenljivostjo besed jih uporablja tako za kritiko, smešenje sveta kot za njegovo opevanje oziroma iskanje čutne lepote bivanja. Posebnost Kravosove poezije je v tem, da obe razsežnosti najpogosteje kar združi oziroma tesno preplete. V slovenski kulturi, ki se stežka smeji sama sebi in se rada istoveti z življenjem kot solzno dolino, se zdi takšna zveza ustvarjalna drža že sama po sebi uporniška.«
