09/02/2026
🌹KAMELOT (8. 2. 2026)🌹
Njen Kamelot ni bil zgrajen s silo.
Ne iz pohlepa, ne iz želje po nadvladi.
Klesali so ga kamni iz tišine.
Opeka na opeko, s tihim védenjem,
da vsak člen nosi več kot težo –
nosí ritem, ki poganja srce mesta.
Stolpi in zidovi niso rasli, ker bi hotela osvojiti.
Zrasli so, ker je bil vhod prevečkrat ranjen.
Ko so teptali njeno nežnost.
Ko so njeno moč razstavili na ogled,
pozabili pa, da tudi princesa
včasih potrebuje le mehko dlan,
ki nič ne vpraša.
Njen Kamelot je oblikovala sama.
Z zlatom iz modrosti.
Z besedami, ki še nimajo okončin.
S knjigami, ki še čakajo na prvo branje.
Obdajajo ga travniki,
kjer konji jedo veter
in se nikoli ne ustrašijo svoje divjosti.
Mnogi so ji nosili darila.
Rože. Strup.
Nekaj resničnih, nekaj zavitih v tančice.
A srce si je iz vsega stkalo obleko.
Nič ni zavrglo. Vse je spremenilo.
Duša se je zagrinjala v meglice,
ne zato da bi se skrila,
temveč da bi preživela.
Kamelot je obstal.
Tudi ko je bil potres.
Tudi ko je deževalo.
Obstal je,
ker je na njegovih ulicah vedno nekje donela pesem.
Nerazločna. A prava.
Sled.
Njena.
Zdaj …
je vse mirno.
Kamelot stoji.
Ne kot kraj.
Kot zavest, ki je obstala.
Ona zre čez jezero.
Avalon ni več drug svet.
Je mir,
ko ničesar več ne braniš.
V meglici ni postave.
Ni imena.
Le prisotnost,
ki ne stopa naprej
in se tudi ne umika.
Nekaj, kar je bilo vedno tam.
Kot os,
okoli katere se svet lahko umiri.
Kamen v dlani.
Tišina, ki zdrži.
Tihi kralj.
In nje prvič ni več sram.
Ker ljubi.
