30/01/2026
Ko je poezija šla in je ostalo samo vino:
Gledam v gibanje,
ki ga daje od zime navlaženo bukovo poleno.
Zunaj megla,
hlad z obliko,
svetlo siva -
kliče po navdihu...
Še malo pa fašenk,
povsod barve.
Barve, ki jih prinesemo mi
in se do pepelnice barvamo v pisano ljubezen,
sami,
med sabo.
Ljubezen so barve.
Barve topline v zimo sivine...
Peč.
Plamen.
Plameni.
Ogenj.
Gori.
Dogori.
Skoraj.
Žerjavica.
Tli.
Ne da se,
oranžna kepa z belo skorjo,
ne da,
vztraja in čaka na poleno,
da bo spet vstalo v plamen,
ki bo kajžico v toplo luč odel...
In tak,
v športu veteran,
sicer pa ločen,
se pravi še neporočen,
mladenič,
gledam v ogenj
in ga čutim,
začutim toploto, ki gre skoz mene,
da ni mi mar za ostri mraz
na drugi strani vrat...
Fčasih se tu je vedno
neki zvonec čul,
zvonci so bli celo leto živi
na kozi, ovci, volu, kravi -
fčasih je mladec lahko kravi reko
še malo Šeka, še malo, pa de en drugi s tvojin zvoncen ruža..
Kožuh čaka,
pred letom vlažno vroč
na moped odložen..
Kje so zvonci,
hrupa lonci?
Zvonci, zvonci,
še malo pa pokonci!.
Kapa, ki visiš tam prazna
še malo pa dobiš oči,
klic pomladi nosi silo,
da se iz glave pokadi..
Pajek bejži z ježa,
bejži, bejži pajek ti,
dosti si se tan naleža
korant skoro se zbudi...
Če dolgo gledaš ogenj,
se tvoje misli gibljejo kot on.
In tudi, ko ne goriš, tliš
želiš si biti vroč -
da bi gibal se
kot plamen svojega srca,
da bi ogenj nesel z vetrom te skoz noč.
…
To je to.
Korant je ogenj, ki ga nosi veter.
Korant je vroč, od notri na vun.
Vroč, da ga je treba gasit,
z žlahtno tekočino zalit.
In četudi obnemore,
ogenj vedno hoče gor.
…
Plamen v kožuhu.
Opasan z zvonci.
Pravi ogenj.
Vročina, ki stali ledeni oklep na zemlji,
da na pomlad, ko sonce v zemljo se upre,
življenje krene v novi krog,
saj krog ima začetek -
in ta začetek je v pomladi.
…
Lep je fašenk,
pridi fašenk,
jaz se veselim.