25/03/2023
𝗠𝗢𝗝𝗔 𝗣𝗢𝗥𝗢𝗗𝗡𝗔 𝗭𝗚𝗢𝗗𝗕𝗔 𝟯/𝟯
“Lahko potipaš glavico, se že krona,” mi reče babica. Nekako se mi uspe premakniti ravno toliko, da lahko z roko zatipam nekaj, kar tudi slučajno ni bilo podobno glavici. Seveda - gospodič je še pančkal v plodovih ovojih, in občutek je bil bolj podoben želatinasti vrečki kot čemerkoli drugem.
Vem, da me od srečanja z malim princem loči le še nekaj trenutkov, babica me spodbuja, Jure me drži za roko, jaz pa čutim, da me nekaj drži nazaj. Kot da se ne morem 100 % predati. Zaznam ga - strah. Strah, da bom raztrgana.
Babica me zelo dobro prebere, me spodbudi, da popravim položaj “Sedaj si v položaju, ko se zagotovo ne boš raztrgala. V redu je, lahko spustiš.” reče. Njene besede me pomirijo in res dam od sebe tisto najbolj živalsko energijo, ki jo premorem.
“Tukaj je, tukaj je!” zaslišim in babica mi pod vodo, med nogami poda bitje, ki sem ga čakala celo življenje. Dvignem ga iz vode, ga močno stisnem k sebi, on pa odpre oči, me pogleda in se odkašlja. Ja, odkašlja. :D Svet se ustavi, jaz pa zrem v to bitje, hlipam in tiho govorim “Tukaj si, tukaj si, tukaj si.”👶 In v naslednji sekundi: “Zakaj pa ne joka??” Babica me mirno pogleda “Ni mu treba, imela sta zelo lep porod.” :)
Rees sva ga imela! Prelep, točno tak kot je moral biti.
In tako sem postala mami, ki danes neskončno hvaležno praznuje svoj prvi materinski dan. 🥰
Hvaležno in ponosno, po drugi strani pa zgubljeno kot še nikoli. Ampak hej - Vsaka ženska, se malo izgubi, ko postane mama. Ampak to je ok, mame vedno vemo, kje najti izgubljene stvari. :)
Upam, da si tudi ti ponosna draga moja. In nič hudega, če si tudi ti malo izgubljena.
𝗭̌𝗲𝗹𝗶𝗺 𝗽𝗿𝗲𝗹𝗲𝗽 𝗱𝗮𝗻, 𝗰̌𝗲 𝘀𝗶 𝗺𝗮𝗺𝗶𝗰𝗮 𝗮𝗹𝗶 𝗻𝗲. 𝗩 𝘃𝘀𝗮𝗸𝗲𝗺 𝗽𝗿𝗶𝗺𝗲𝗿𝘂 𝘀𝗶 𝗸𝗿𝗮𝗹𝗷𝗶𝗰𝗮.👸