Rokodelske zgodbe

02/01/2026

LUKA KALAN (1990)

Na sončni strani Porezna, ob vznožju cerkljanskega očaka, izvira Zapoška. Pred ne tako davnimi časi so številni mlini in žage ob njej klenim in delavnim domačinom rezali debelejši kos kruha. Čas, ki je kot Zapoška neusmiljeno tekel naprej, je mline in žage postopoma ovil v tišino. V vseh treh vaseh, pripetih na strme bregove potoka, so počasi utihnili tudi zvoki kovaških kladiv, katera so za več kot pol stoletja utonila v pozabo.
Luka je doma v Trebenčah, vasi, ki leži najnižje pod Poreznom. Radoveden je, delaven in poln znanja. Mož in pol. Dobesedno. Zanima ga astronomija. Fotografija. Avtomobili. Motorji. Tehnika. Stroji. Razstavlja. Popravlja. Obnavlja. Ustvarja. V sedaj zaprti bolnici Franja je bil zaposlen kot oskrbnik. Tistega nevihtnega dne, 13. julija 2023, ko je sotesko zalila podivjana narasla voda in odplavila ali poškodovala večino barak, je bil Luka na dopustu. Temu se reče sreča.
Pred leti ga je neznana strast potegnila v kovaštvo. Ni se ji upiral. Na Sovodnju je našel kovača, ki mu je pokazal osnove te obrti. Skupaj sta izdelala prvo motiko in podkev. Za spomin. In za srečo.
V majhnem hlevu, nekdaj domovanju koz in kokoši, si je začel urejati kovačijo. V opuščenih delavnicah širom Slovenije je našel stroje, priprave in ročna orodja, jih pripeljal domov, po potrebi predelal in končno prvič zakuril v kovaško ognjišče. Ob prvinskem ognju, vročini in hrupu udarjajočega kladiva se je na Cerkljanskem začela rojevati nova zgodba.
V Lukovih rokah se sedaj iz kosov odpadnih ležajev in železniških tirnic rojevajo čudoviti ročno kovani izdelki- predvsem noži, sekire in svečniki. Znanje, ki ga je več let pridobival od mojstrov kovaštva in iz svojih izkušenj, bo zdaj delil z drugimi, ki jih ta obrt zanima. Na rokodelskih tečajih si bo vsakdo pod njegovim mentorstvom lahko izdelal svoj izdelek in ga odnesel domov. Izdelek in prvinsko izkušnjo.
Luka ima ženo in dva otroka. Dokler se na cerkljanskem sliši vrišč otrok in odmev kovaškega kladiva, se za prihodnost ni bati. Vsaj ne tistim, ki se zavedajo, da je vsak svoje sreče kovač.

16/01/2022

18/12/2021

BENEDICTE CALLEBAUT- BENI (1963)

Obstaja jezik, ki ga govorimo in razumemo vsi ljudje na svetu, le poslušati ga včasih ne znamo- to je jezik ljubezni. In obstajajo sanje…
Odraščala je v Belgiji, kjer ravnini ni videti konca. Glasba je bila del njenega življenja, odraščala je z njo in ob njej. Rada je kolesarila, hodila v šolo, igrala klavir, na vrtu si je zgradila hiško, v kateri je pisala domače naloge in sanjala, da bo nekoč živela v hribih, delala z lesom in se ukvarjala z glasbo.
Čeprav sta si starša želela, da bi po končani srednji šoli odšla študirat, je sledila svojim sanjam. Poklicala je direktorja konservatorija, mu povedala, da bi rada izdelovala glasbila, vendar ne pozna nikogar, ki bi jo bil pripravljen učiti. Brez obotavljanja ji je pomagal. Povedal ji je za mojstra, ki zna izdelovati pianoforte in čembalo, predhodnika klavirja. Benedicte se je za leto dni preselila k njemu in od jutra do večera v delavnici vpijala znanje. Potem je za leto dni odšla še v Francijo, kjer se je naučila izdelovati in obnavljati še klavirje.
Polna zanosa se je vrnila v Belgijo in se zaposlila v manjšem družinskem podjetju, kjer so izdelovali predhodnike klavirjev. Uživala je v delu, se izpopolnjevala in rastla iz dneva v dan. Dokler ji ni sanj pretrgala huda prometna nesreča. Pristala je na invalidskem vozičku…
Ni se vdala, ni obupala. Počasi, a vztrajno je okrevala. Se zopet postavila na noge. Zopet naredila prve korake. In se zopet zaposlila. Tokrat v obmorski trgovinici z ladijskimi maketami, zemljevidi in raznimi spominki.
Usoda je hotela, da je nekoč vanjo stopil mornar, doma iz Cerknega. Nekaj izmenjanih besed in obljuba, da se naslednji teden spet oglasi je bilo vse, kar je ostalo za njim. Ladja je odplula iz pristanišča in on z njo. Res se je vrnil. In spet odplul in se čez teden spet vrnil. Vedno znova in znova. Potem je zamenjal službo. Med Belgijo in Slovenijo so neprestano romala njuna pisma, telefonski klici so bili takrat še nesramno dragi, mobilni telefoni še v povojih. Razdalja med njima je bila velika, ljubezen še večja. Po dveh letih se je odločila- sledila bo klicu ljubezni. Zapustila je rodno Belgijo, službo, domače, prijatelje, zapustila je varno, utečeno življenje in se preselila v Cerkno k edinemu človeku, ki ga je tu poznala. Brez službe, v tujem mestu, med tujimi ljudmi s tujimi običaji, ki so govorili tuj, njej nerazumljiv jezik. Počasi se je vklapljala v okolje, spoznavala ljudi in se učila slovenskega jezika. Vključila se je v društvo Hospic, kjer je z jezikom srca pomagala odhajajočim s tega sveta in njihovim svojcem. Nekaj časa je delala za belgijsko TV intervjuje različnih slovenskih družin, mlade spodbuja na pot v svet glasbe in jim odstira njeno lepoto, sodeluje v pevskih zborih. V osnovni šoli je organizirala koncerte mladih pianistov s številnimi drugimi nastopajočimi gosti, med katerimi je bil tudi njen veliki prijatelj, zdaj žal že pokojni Dario Cortese. Tako kot njen praded, ki je bil skladatelj, tudi ona piše skladbe za druge glasbenike. Njeni Wawiunkarji čakajo svetlejših časov, da nastopijo in pokažejo, kaj znajo. To sta orkester mlajših in zbor malce zrelejših domačinov, lep zgled medgeneracijskega prepletanja in sodelovanja. V centru mesta ji je dobrodušen lastnik brezplačno odstopil del starejše hiše, v kateri ima postavljena obnovljena glasbila, pripeljana iz Belgije. Posebno mesto v izbi ima čembalo, katerega je sama izdelala. V prostoru je čutiti nerazložljivo spokojnost, čarobnost…
Tako kot glasba, tudi Benedicte povezuje in združuje ljudi. Domačini so jo že davnaj vzeli za svojo. Iz drobnih, nevidnih niti so se med njimi spletla številna trdna prijateljstva, ki so včasih tudi navdih za njene ustvarjalne ideje. Na podstrešju so ji ležale pozabljene, osamljene, zobu časa prepuščene klavirske tipke. Kot so pozabljeni in osamljeni nekateri ljudje. Benedicte jih je razdelila med znance in neznance in jih prosila, naj jim vdihnejo novo življenje, naj jih okrasijo, izdelajo iz njih, kar želijo. Ljudje so bili navdušeni.
Tipke bodo preko božično- novoletnih praznikov krasile cerkljanske izložbe in okna ter obiskovalcem nemo pripovedovale zgodbo o novem življenju. Zgodbo o hribih, lesu in glasbi. Zgodbo o sanjah.

Njena tel. št.: 031 837 258

Zgodbe piše in fotografira: Vid Prezelj

26/11/2021

MORAVEC ANČKA (1946)

Za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska in za vsemi velikimi stvarmi stoji še večja ženska. Največkrat tiho, skorajda nevidno, odmaknjeno od radovednih človeških pogledov z znanjem, potrpežljivostjo in delavnostjo pušča neminljive sledi in privablja nasmehe na zadovoljne obraze ljudi.
Brez dvoma, festival Jazz Cerkno je velika stvar, ki je ime od časa in boga pozabljenega mesteca ponovno ponesel v svet. Skupaj z drugimi festivali in koncerti, ki čez leto dajejo kraju utrip, je Cerkno postalo za številne glasbenike in glasbene sladokusce širom sveta raj na zemlji. Tudi zaradi postreženih jedi, ki jim jih skuha Ančka.
Ančka je neutrudljiva ženska z energijo, vredno zavidanja. Nima lastne restavracije, nima zvenečega imena, nima Michelinovih zvezdic, nima nikakršnih nagrad. V nenavadni, iz nekdanje garaže predelani kuhinji pripravlja jedi za nastopajoče glasbenike. Za mesojedce, za vegetarijance, za vegane in razne druge podskupine, na katere smo se ljudje začeli deliti v zadnjih letih. In vsi smo si složno enotni- Ančka kuha najbolje.
Rojena je bila v Idriji v družini s petimi otroki v času, ko je med ulicami še odmeval zvok klekeljnov. Tedaj so ženske ob lepem vremenu klekljale na ulici, se pogovarjale in hkrati pazile na otroke, zatopljene v igro. Po končani osnovni je odšla na gostinsko šolo v Piran, nato še v Izolo. Zatem jo je življenje vozilo po mnogih gostilnah, restavracijah in hotelih širom Slovenije. V restavraciji PEN kluba v Ljubljani je kuhala največjim kulturnikom in umetnikom tedanjega časa, v Logu in Pr Jušku v Cerknem pa največjim veseljakom. Včasih so ji sredi noči gostje pomagali kuhati, pomivati posodo. Tisti, ki je bil brez denarja, je dobil krožnik juhe zastonj. Tako se je pletla močna nit med Ančko in njenimi gosti, ki so se vedno znova radi vračali.
V skromnem, a prijetnem podstrešnem stanovanju, v katerem je kot mati samohranilka vzgojila sina in hčer, ji ni nikoli dolgčas. Veliko kleklja, če si zaželi družbe, se po stopnicah spusti do najbližjega bara, kjer jo obiskovalci radi sprejmejo medse. Vse, kar si privošči, je vsakoletni deset dnevni oddih pri sorodnikih na majhnem hrvaškem otoku, kjer ima poletje poseben čar.
Tako, kot njene jedi.

30/04/2021

VID PREZELJ (1973)

Živi mirno, odmaknjeno življenje sredi narave visoko v cerkljanskem hribovju. Do prvega soseda ne vidi. Na vse strani se mu odpirajo dih jemajoči pogledi, vse od doline Idrijce, preko domačega Porezna in Kojce tja do pogorja bohinjskih dvatisočakov. Naravo ceni in spoštuje, veliko mu daje, a vzame le, kar potrebuje. Blišč sodobnega življenja ga ne zanima. Okrog hiše postavljene lesene skulpture, kamniti krogi in na različnih mestih postavljeni kamni dajejo slutiti rahlo nenavadnega človeka. V toplejših mesecih se vse prepleta s cvetjem. Narava je kot boginja zlezla v sleherno poro njegovega telesa. Vse je v njem. Spokojnost pomladnega jutra in neukrotljivost popoldanske nevihte, ostra zima in toplo poletje. V njem je življenje. Veliko življenja. Spokojnost gozdov, planinarjenje, smučanje, kolesarjenje in dobri ljudje mu prižigajo iskrice v očeh. Strast do ustvarjanja, motorji in redki, a toliko bolj posebni ljudje mu prižigajo ogenj. Močan ogenj.
Vid rad piše. Besede mu veliko pomenijo. Še več mu pomenijo ljudje, ki besedo držijo. Na svojevrsten, mnogokrat šaljiv način se dotika in nastavlja ogledalo ljudem, ki imajo moč in oblast. Včasih hodi po robu. O vsakdanjih, delovnih ljudeh skuša pisati čimbolj spoštljivo. Piše tudi poezijo. Dve pesniški zbirki sta že ugledali luč sveta. In nove pesmi se še rojevajo.
Les je zasidran v njem. Njegov vonj in toplina ga neizmerno privlačita. Izpod njegovih rok prihajajo najrazličnejši izdelki: sklede, terilniki, kuhinjske deske, nakit…. In maske. Okrog trideset ur mu vzame izdelava larfe, lesenega naličja, izdelanega iz enega kosa lipovega lesa. Doma ima že številčno zbirko, nekaj jih je izdelal tudi za cerkljansko Laufarijo in muzej. Je tudi član mednarodnega konzorcija Mascherai Alpini, izdelovalcev mask iz vseh držav na območju alp. Z domačim rokodelskim društvom pušča sledi po mestu v obliki najrazličnejših lesenih izdelkov in skulptur.
Po poklicu je strojni tehnik, zaposlen kot CNC operater. Rad ima les in kovino, rad ima hrup in tišino. Rad ima motorje, ovinke in dolge ravnine…
Vid ima veliko srečo. Ljudem je hvaležen, ker mu odpirajo vrata, mu pripovedujejo zgodbe in ga spuščajo v svoje najbolj intimne prostore, v delavnice in ateljeje, v posvečene sobane, kjer v miru in tišini ustvarjajo. Kajti Vid je avtor vseh Rokodelskih zgodb.

Njegova tel. št.: 041 938 994
FB: https://www.facebook.com/vid.prezelj
FB LESENE MASKE: https://www.facebook.com/prezeljvid

13/04/2021

PURGAR DAVORIN (1963)

Odraščal je ob vonju lesa, kakor njegov oče, ded in praded. Davorin je že šesta generacija, katero je prevzela strast do lesa. Izšolal se je za mizarja. Življenje mu je namenilo delo skladiščnika v tovarni, a les je ostal trdno zasidran v njem. Kakor so trdno zasidrani ljudje pod obronki Črnega vrha, kjer je doma smučarija. Neverjetno delavni in ustvarjalni so, obenem pa pokončne drže. Raje kot v tla gledajo naprej, a ne pozabijo preteklosti. Vse to tudi Davorin vpleta v svoje izdelke, v Novaške lok smučke.
Novaška lok smučka je edinstvena v Evropi, odseva iznajdljivost tedanjih ljudi. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so italijanski vojaki razdalje v snegu premagovali s smučmi, ki pa so se na sredini rade zlomile. Domačini so zavržene, zlomljene smučke pobrali, jih obnovili in nanje pritrdili usnjen jermen, v katerega so vtaknili čevelj. A tovrstne smučke so bile težko vodljive, zato so iznajdljivi Novačani na smučko pritrdil lesen lok, do tedaj uporabljan kot del volovske vprege, komata, jarma, lesene naprave, ki so jo volu namestili okrog vratu pri delu na polju. Hkrati pa je smučka postala priročnejša za prenašanje, saj so lok lahko poveznili čez rame. In rodila se je edinstvena Novaška lok smučka.
Davorin v svoji delavnici na stari leseni delovni mizi, na vještravnku, ki ga je podedoval od starega očeta, še vedno izdeluje lok smučke. Svežo leskovo palico čez noč pusti v topli krušni peči in jo naslednji dan skrivi v lok. Lubje odstrani kasneje in palico zbrusi, da je gladka na dotik. Iz približno meter dolge jesenove deske z različnimi ročnimi orodji (žaga, oblič…) oblikuje smučko, katere konjico pred krivljenjem tri ure kuha v vodi. Smučko vpne v posebno, lastoročno izdelano pripravo, v kateri se oblikuje krivina. Potem smučko še dokončno obreže, doda lok, trakove iz govejega usnja, vžge žig, serijsko številko in smučka je rojena.
Davorin je pri domačem turističnem društvu vodja sekcije starodobnih smučarjev. Oblečeni v stara, ročno izdelana oblačila se udeležujejo srečanj in tekmovanj smučarjev po starem po Sloveniji in izven nje. Zaščitni znak njihovega društva je prav Novaška lok smučka.
Davorin izdeluje lok smučke tudi v pomanjšani obliki, uporabne spominke, ki jih uporabite kot držalo za pisma ali časopis. Vsakemu spominku je priložena zgibanka v treh jezikih, ki lepo opiše zgodovino smučke.
Leta 1944 so v mizarski delavnici v Cerknem izpod rok navdušenega športnika Rudija Finžgarje prihajale prve smučke. Finžgar je naslednje leto ustanovil znamenito tovarno Elan, ki je slovensko smučko ponesla v svet. Četrt stoletja prej so delavni in iznajdljivi Novačani izdelali smučko, ki ni odšla v svet. Je pa pripeljala svet v domače kraje.

Njegova tel. št: 041 613 108

12/03/2021

KARMEN JEZERŠEK (1976)

Karmen je bila ena tistih razumevajočih kelnarc, ob kateri so moški, opojni od alkohola, pogosto odvrgli tisti nevidni ščit in ji zaupali najgloblje skrivnosti. Ob njej so se počutili varno. Tudi zato, ker je znala udariti po mizi, če je kateri od njih z besedo ali dejanjem poskušal iti čez mejo dovoljenega.
Nekega jutra je med oblačenjem v glavi začutila nenavadno mravljinčenje, obšla jo je slabost in zagrnila tema…
Bolnišnica. Diagnoza anevrizma. Počena žila v glavi ji je zalila del možganov. Karmen je bila osem dni v komi. Življenje ji je viselo na nitki. Na zelo tanki nitki. Prevrtali so ji lobanjo in ji očistili razlito kri v možganih. Možu so zdravniki povedali, da veliko možnosti nima. Da jih s takšno poškodbo preživi le deset odstotkov. In od teh preživelih jih le dva odstotka živi naprej vsaj kolikor toliko normalno. Da se lahko premikajo, skrbijo zase…. Mož je v tistem času hodil v službo, skrbel za tri šoloobvezne otroke, manjšo kmetijo in vsak dan hodil k njej v bolnišnico ter se z njo pogovarjal, čeprav je ležala v globoki komi. Osem dni. Potem se je obrnilo. Življenje ji je dalo še eno možnost, možu je vrnilo ženo in trem otrokom mamo. Po treh tednih se je Karmen vrnila domov.
V njihovi hiši se počutiš nenavadno domače. Iz vseh članov puhti prijazna toplina. Tu je bolj važno biti, ne imeti. Od vsepovsod gledajo klekljane stvaritve. Umetnine. Ob pomirjujočem zvoku klekeljnov se rojevajo pod njenimi spretnimi prsti. Karmen kleklja že od otroštva. Najprej za svoje veselje, sedaj tudi zato, da se počuti koristno, izpopolnjujoče. Bolezen je pustila posledice. Pravi, da se včasih počuti, kot da bi bila ujeta v telo devetdesetletnika. Neizmerno utrujena. A srečna, da je živa. Kleklja deset, največ petnajst minut obenem, potem odneha. Ne more več. Čez čas se zopet usede za bulo, vmes pa počne kaj drugega. Ali pa preprosto sedi pred hišo, opazuje slikovito naravo cerkljanske in uživa. Največ ji pomeni družina, otroci. Živi za danes, za ta trenutek, zato si tudi planov ne dela več. Če nečesa ne opravi danes, bo pač jutri. Ali pojutrišnjem…
Karmen je tudi predsednica klekljarskega društva Marjetica, v katerem je združenih štirideset klekljaric, povečini s Cerkljanskega. Društvo v domačem kraju vsako leto pripravi več razstav; že tradicionalno v Muzeju, občasno razstavljajo v Bevkovi knjižnici, na banki, v izložbi trgovine Tanja, v času Festivala idrijske čipke pa tudi v tamkajšnjem Domu upokojencev. Tako nežne niti ujete v čipko ne povezujejo le preteklosti s sedanjostjo, ampak povezujejo in združujejo tudi ljudi, ki se žejni lepote zbirajo na teh razstavah.
V njihovi hiši je dišalo po življenju. Dišalo je po domačnosti. Čutil sem, ne vonjal, kajti zlovešči virus mi je pred meseci ukradel vonj. Karmen mi je nalila šilce tistega pravega, domačega žganja. Z navade sem ga najprej približal nosu in…. ga zavohal. Po štirih mesecih. Občutek je bil božanski. Zadišalo je po pomladi, po novem življenju.

Njena tel. št. je 031 204 608.

28/02/2021

MOČNIK ANICA (1944)

Anica je bila ena tistih redkih učiteljic, katero so imeli radi vsi učenci. Ampak res vsi. Kajti učenje ni bil le njen poklic, učenje je bilo njeno poslanstvo, ki ji je bilo položeno že v zibko. Toplino, ki jo Anica kot človek izžareva, je težko opisati. Njen glas hkrati pomirja in privlači. Otroke je v svet znanja pritegnila na čisto svoj, poseben način. Številne generacije otrok je naučila brati, pisati in računati. Nikoli ni kričala. Nikoli. Ker ji ni bilo treba. Otroci in starši so jo spoštovali. In jo še vedno. Že od otroštva je vedela, da bo učiteljica. Mama jo je pri tem vedno podpirala in ji kljub revščini, ki je v tistih časih pestila cerkljansko, omogočila petletno šolanje na učiteljišču v Tolminu. Med tednom jo je včasih obiskal sosedov fant, ki je kasneje postal njen mož. Z motorjem se je po makadamski poti odpravil proti Tolminu, kajti ljubezen je bila močnejša od dolge in prašne poti…
Prvo leto je službovala na Bukovem. Spominja se, da je za osem kilometrsko pot od doma v globokem snegu potrebovala štiri ure. V ledeni sobi, v kateri je stanovala preko tedna, jo je v lavorju za umivanje pričakala zmrznjena voda…
V Andreju, njenemu možu, se še vedno skriva tista prijetna pobalinska navihanost, začinjena z iskrami v očeh. Anica ga ukroti na njej značilen, umirjen način, kakor je včasih krotila kratkohlačne navihance v šoli. Neverjetno se dopolnjujeta, kakor da bi se po tolikih letih skupnega življenja zarasla skupaj…
Kot Anica in ročna dela. Te besede so neločljivo povezane. Kajti Anica je leta in leta pri krožku ročnih del otrokom med prste in v srce polagala strast in zadovoljstvo, ki ga prinašata ustvarjanje z rokami. V ta svet jo je pri petih letih vpeljala mama, ki jo je naučila pletenja iz domače predene volne. Kasneje je znanje črpala iz raznih revij in knjig. Na kupe jih ima v dnevni sobi, kakor tudi ročno izdelanih izdelkov. Povsod so. Gobelini in uokvirjene čipke na steni, blazine na peči, kvačkana odeja na kavču, rože, vaze, slike, nakit, igrače, živali in obeski so vsepovsod po dnevni sobi. Škatle in omare so polne njenih izdelkov. Pletenih, vezenih, polstenih, klekljanih, vozlanih, kvačkanih…Ko mi jih je razkazovala, se mi je za hip zazdelo, da potujem skozi njeno življenje. Kajti v njenih izdelkih niso bile skrite le ure zamaknjenega dela, v njenih izdelkih je bil dobršen del njenega življenja, ki ga je rada delila z drugimi. Zadnjih petnajst let tudi z upokojenkami pri krožku ročnih del, kjer so med prsti nastajali raznorazni izdelki, ob tem pa so se ohranjala stara in spletala nova prijateljstva.
Med prijetnim pogovorom naju je dvakrat postregel mož. Prvič s kavo, drugič s sokom. Obakrat na pladnju, ki sta ga izdelala skupaj. Ona je sklekljala čipko, on je izdelal lesen pladenj. Tudi večino okvirjev za slike ji izdela mož. V marsikaterih izdelkih se prepletata, ona z nitmi, on z lesom. Celo učne pripomočke ji je izdeloval za v šolo. S sošolci iz učiteljišča se še vedno vsako leto srečajo v drugem kraju. Anica je vsakemu skvačkala obesek v obliki sovice za spomin. Na srečanje jo odpelje mož. Njuna nit je trdna in lepa…

Njena tel. št.: 041 593 136

08/02/2021

PETRA SLABE (1976)

Ko enkrat spoznaš Petro in slišiš njeno življenjsko zgodbo, nisi več isti kot prej. Ne moreš biti. Seže ti globoko v srce in tam pusti sled. Odtis. Pečat. Ko sem jo poslušal, me je na trenutke oblivala kurja polt in solze so silile v oči…
Ples je bil v njej že od otroštva. Kot zrak, kot voda in kot ljubezen, brez katerih ne moreš živeti. In prav ljubezen jo je iz majhnega mesteca pripeljala na deželo, v hribe, med zelenje in tišino. Tu sta si z možem po letih trdega dela ustvarila topel dom, košček raja, katerega je polnil smeh dveh otrok. Vmes je Petra plesala. Včasih sama, včasih s svojo skupino. Najprej za dušo, potem je strast prerasla v delo, ki ji je dajalo kruh. Čedalje več plesnih skupin je nastajalo po Poljanski dolini in vse več otrok je želelo plesati. Petra jim je bila učiteljica, prijateljica in mama. V dobrem in slabem. V solzah smeha in žalosti. V petindvajsetih letih plesne skupine STEP je v njej življenjske izkušnje nabiralo nešteto učencev s preko 600 nastopi. Povsod so potovali in nastopali. Svet je bil njihov. Poganjali so ga s plesnimi koraki.
Potem je udarila epidemija. Kot strela. Svet se je naenkrat spremenil. Zaprl. Skorajda ustavil. Treningov ni bilo več. Niti nastopov. Njena dekleta so obstajala samo še za ekrani. Ni bilo več njihovega smeha, ni bilo več plesa in ni bilo več sredstev za preživetje…
Noči brez spanca so postajale čedalje daljše. Tuhtala in razmišljala je, kako naprej. Otroci so bili njeno življenje. Še vedno bi rada delala nekaj za njih. Potem jo je prešinilo. Poklicala je karikaturista Matjaža Poklukarja, prvega Slovenca, ki je v biatlonu osvojil medaljo svetovnega pokala. Navdušen je bil nad njeno idejo. Lotila se je izdelave spletne strani. Sama. Brez znanja. Le z ogromno dobre volje in zaupanjem, da bo že kako. Ko se ji je ustavilo, je poklicala prijatelje računalničarje, da so ji z nasveti pomagali. Hvaležna jim je. Kot vsem, s katerimi je hodila skozi življenje. O ljudeh iz njenih ust prihajajo same lepe in pohvalne besede. Za nov izdelek je bilo potrebno izbrati pravo ime, pa etikete, embalažo, oglaševanje… Uspelo ji je in luč sveta so ugledali čudoviti otroški metri, ki se nalepijo na steno, omaro ali vrata. Za hip se je zazdelo, da sonce sije samo za njo.
Toda udarilo je drugič. Kot strela. Petri se je na koži pojavil maligni melanom, najnevarnejša oblika kožnega raka, ki bi lahko v nekaj tednih iz njenega telesa izsrkal življenje. Nihče doma ni niti za trenutek pomislil, da ji ne bi uspelo. Imeli so prav. Po dveh operacijah je bila Petra spet zdrava.
Spet se je polna življenjske energije zakopala v delo. Prihajala so prva naročila in sonce je sijalo še močneje, zdelo se je, da se je naselilo kar v njene dolge svetle lase.
Čez dva meseca je udarilo tretjič. Kot strela. Tumor na maternici. Spet operacija in spet ji je uspelo. Ni se vdala. Sonce v laseh je ostalo, še več, kot da bi se v njene sivomodre oči prikradlo še nebo. Petra si je želela samo še ostati zdrava in delati.
A je spet udarilo. Tokrat bolj počasi. Čutila je, da nekaj ni, kot bi moralo biti. Vsak dan jo je bolj bolela glava. In spet pregledi. In negotovost. In prepričanje, da bo še vse dobro. In res je bilo. Imela je že predrto možgansko ovojnico. Če se ji ne bi predrla, bi bila že med zvezdami. Potem je smrt obupala. Odnehala. Dvignila belo zastavo. Spoznala je, da je v Petri preveč življenja.
Naj vaši otroci rastejo ob njenih metrih. Ko bodo večji, jim povejte njeno zgodbo. Zgodbo o deklici, ki je rada plesala. Zgodbo o deklici, ki je velikokrat padla, a se je z močno voljo vedno znova in znova pobrala. In vsakič je bila močnejša. In večja. In ko bodo otroci padali, ko bodo krvavela njihova kolena, včasih pa tudi srce, bo manj bolelo, ko se bodo spomnili nanjo. Samo povejte jim, enkrat, desetkrat, stokrat. In ne pozabite jim povedat, kje še sta doma sonce in nebo.
Dolga, nova, a lepa pot je še pred njo. Vesela bo, če delimo ta zapis naprej med ljudi, pot ji bomo skrajšali vsaj za korak, a vseeno ne bo nič manj strma. Petra ima rada tudi klance.
Njena tel. št. je: 031 643 311, na tej povezavi https://grandeco.si/ pa si ogledate in lahko tudi naročite njene otroške metre.

06/02/2021

PREZELJ META (1962)

Ko je- dotlej zavit v celofan praznih obljub- kapitalizem kot bomba treščil na cerkljansko in razkril svoj pravi obraz, je Meta kot mnogi njeni sodelavci zaradi selitve programa v tujino izgubila službo. Bila je ena najbolj izobraženih v podjetju. Želela je odkupiti stroje za maloserijsko proizvodnjo, ustanoviti novo podjetje in zaposliti nekaj ljudi, a ji lastnik ni dovolil. Večino strojev je razrezanih končalo na odpadu.
Človek je kot drevo. Tam, kjer dolgo živi in dela, požene korenine. In če ga življenje poseka, lahko v brezupu obleži in prepuščen času počasi razpade. Ali pa pusti, da nekdo iz njega napravi drva, ki bodo nekoga grela v mrzlih zimskih dneh. Če pride v roke umetniku, bo iz njega izvabil osupljivo umetnino. Včasih se zgodi, da iz korenin posekanega drevesa požene novo drevo. Veliko svetlobe ima za rast, sonce ga vabi k sebi in veter ga dela močnega. Takšnemu drevesu je podobna Meta.
Našla si je novo službo. Po razdrapani, ovinkasti in strmi cesti se je v soncu, dežju in snegu vozila v Žiri. Še danes se rada spominja sodelavcev iz pisarne, ki so jo s svojimi domislicami in mladostno razposajenostjo znova in znova spravljali v smeh. Potem je, predvsem zaradi boljše cestne povezave in navezanosti na rojstno Idrijo, zamenjala službo. Mestu, ki ji daje kruh, s svojo ustvarjalnostjo in strastjo vrača večkratno. Kajti le kreativni in ustvarjalni ljudje lahko s svojimi idejami in izdelki mestu vdahnejo dušo.
V Meti je neusahljiva strast do ustvarjanja z naravno ovčjo volno. S tehniko suhega polstenja oz. filcanja, pri kateri s posebno iglo v pripravljeno podlago vbada volnena vlakna, izdeluje dih jemajoče izdelke. Njene polstene jaslice so preko ministrstva za zunanje zadeve leta 2018 pristale na razstavi v Rimu. Jaslice je razstavljala tudi v Vipavskem Križu in v idrijski kripti pod mestnim trgom. Podarila jih bo Muzeju jaslic na Brezjah in z njimi obogatila tamkajšnjo stalno razstavo.
Dobra dva dneva dela sta potrebna, da pod njenimi prsti nastane polsten Perkmandlc, nagajiv jamski škrat, za katerega je prejela certifikat kolektivne blagovne znamke Geopark Idrija- Idrija izbrano. Za Geopark izdeluje tudi sedežne podloge z motivi živali in cvetja iz tega območja. Pogled pritegne domiselno oblikovan copat, za katerega pravi, da je še prototip in ga še razvija…
Rada sede tudi za pletilni stroj. Pletene jope okrasi s polstenimi vzorci. Pravkar iz domače volne izdeluje obleko za solčavsko modno revijo. Uporablja predvsem domačo, slovensko volno.
In seveda tudi kleklja. Klekljane prtičke, katerih vzorce tudi sama oblikuje, je razstavljala v Idriji in Škofji Loki. Zanje ji je obrtna zbornica podarila certifikat domače in umetnostne obrti, katerega prejmejo le najboljši izdelki slovenskega rokodelstva. Zgledno sodeluje tudi z domačo razvojno agencijo.
Poročena je s svojim profesorjem fizike iz gimnazijskih dni. V cerkljanskem hribovju sta si ustvarila topel dom, v katerem sta zrasla dva pridna otroka. Vitraži v hiši molče govorijo o znanju in spretnosti njenega moža, ki pušča močan pečat tudi v vaški skupnosti. Obnovljena vaška cerkev in njena urejena okolica je sad predvsem njegovega dela. Oba, Meta in njen mož, sta kot dve močni drevesi v vaškem gozdu.
Drevesa so dobra. Drevesa ne delajo razlik. Vsakemu ponudijo senco, tudi tistim, ki jih sekajo.
Njena tel. št: 051 475 183

31/01/2021

PLATIŠE ANTON (1953)

Ne skriva, da je odraščal v revščini. V majhni, razpadajoči, s slamo kriti hiši s črno kuhinjo so imeli samo dva lonca in še vanju mama pogosto ni imela kaj dati. Spal je na obrabljeni žimnici v senu na skednju. Potem so začeli graditi novo hišo in Anton pove, da sta bili v otroštvu njegovi najpogostejši igrači kramp in lopata. A vedno je sanjal, da bo nekoč postal čarodej.
V skalnih razpokah z malo zemlje, z bičanjem mrzlega vetra, neusmiljenega pripekanja sonca in nenadnih poletnih neviht preživi le redkokatera roža. In te rože so najlepše, najbolj vzdržljive, najredkejše in najbolj dišijo. A vse prevečkrat odmaknjene na rob. Kot Anton.
Pri petnajstih letih so ga sredi Cerknega v predpustnem času Ta terjasti dobesedno ugrabili in ga odnesli v svoje prostore, kajti potrebovali so nekoga, ki zna igrati na harmoniko. Toda niso dobili le harmonikaša. Dobili so predanega človeka, ki s svojim znanjem že več kot petdeset let pomaga ohranjati v domačinih globoko zakoreninjen običaj. Nekateri laufarji na stalni razstavi v cerkljanskem muzeju nosijo kostume, ki jih je izdelal Anton. Dva sta celo v zasebnem muzeju v Švici.
V mladosti je bil šest let zaposlen v domači tovarni. V vsej zgodovini je bil edini, ki mu je bil s strani tovarne več let zapored odobren in plačan poseben večtedenski »dopust«, ki ga je porabil za delo v laufariji.
Toda nemirni duh ga je gnal v svet. Na odre. Med ljudi. Pokazat znanje, ki ga je leta in leta črpal predvsem iz tujih knjig, znanje, ki ga je radovedno vsrkaval na neštetih obiskanih predstavah čarodejev in znanje, ki ga je s spretnostjo svojih rok prelil v izdelavo rekvizitov. Dvajset let je z agencijo, pri kateri je bil zaposlen, potoval po Jugoslaviji in zabaval ljudi po najboljših hotelih. Takrat je bil najbolj iskan in najbolje plačan čarodej v Jugoslaviji. V nočnem času pa je delal kot redar po barih in diskotekah. Marsikaj je doživel, ko so se proti jutru razvnemale strasti srboritežev. Tudi steklenica se je razletela na njegovi glavi…
Čeprav je v življenju doživel marsikaj bridkega, govori samo o dobrih ljudeh. Nikoli ne bo pozabil Fajdlna, sovaščana, gospodarja velike kmetije in očeta desetih otrok, ki mu je še kot otroku nekoč v roko stisnil tisočaka. To je bil za Antona prvi denar, ki ga je v življenju držal v roki in zdelo se mu je, da ima na dlani bogastvo celega sveta. Pa tudi hrano je vedno dobil pri tisti hiši, kadar jim je po svojih otroških močeh priskočil na pomoč. Hvaležen je Oblakovemu Zdravku, ker ga je prevažal na neštete nastope, najbolj pa je hvaležen ženi, ker ga je vsa leta neizmerno podpirala pri njegovem delu in vzgajala njuna otroka. Kasneje je vsa družina vse konce tedna skupaj potovala in nastopala na predstavah…
Nad mestom, kjer je doma tišina, ima vrt in ob njem majhno leseno hiško, zgrajeno iz samega že odsluženega materiala. Ničesar ni kupoval. V tej hiški se mu vsak dan, že od ranega jutra naprej porajajo nove ideje. Tu piše, slika ali pa zaigra na harmoniko. Visoko ogledalo na steni in kovček z rekviziti v kotu pričata, da prav tu do potankosti izpili svoje trike. Elektrike ni, v majhen zbiralnik ulovi deževnico.
Nad strehe je legal mrak. Bil je večer polne lune. Skozi zagrnjene zavese je prodirala medla svetloba in se zgubljala v plamenih prižganih sveč. Naenkrat je od nekod potegnil močan piš vetra in se nekajkrat zagnal v hiško, da se je narahlo stresla. Anton pa je še naprej čisto mirno pripovedoval svojo zgodbo, zgodbo o človeku, ki je po neizhojenih stezah življenja hodil za svojimi sanjami.

Njegova tel. št.: 041 810 213